Za mlade srbske orle omejitev le nebo

Srbija je v teh dneh spet na nogah, kar ne bi bilo nujno nenavadno, če ne bi približno sedmih milijonov prebivalcev spravili v delirij nogometaši. Reprezentanti do 20. leta so z zgodovinskim podvigom na mundialu na Novi Zelandiji, ko so v finalu opravili z Brazilijo, vrnili upanje v močno načeti srbski nogomet in polepšali življenje razočaranim rojakom.

Izkušeni poznavalci nogometa gotovo vedo za fantastični jugoslovanski rod, ki je leta 1987 na svetovnem prvenstvu v Čilu pometel s tekmeci. Odgovor na vprašanje, kako visoko bi posegli Robert Prosinečki, Davor Šuker, Predrag Mijatović in Zvonimir Boban tudi v članski konkurenci, je vzel razpad Jugoslavije, gotovo pa bi omenjeni fantje in njihovi soigralci več let krojili evropski in svetovni vrh. Dokaz za to je Blaževićeva Hrvaška – v Ćirovi zasedbi sta bila med 'zlatimi Čilenci' tudi Štimac in Jarni –, ki je leta 1998 v Franciji zasedla 3. mesto, brez sodniške naklonjenosti gostiteljem pa bi bržčas igrala celo v finalu z Brazilijo.

Kar ni uspelo Hrvatom, je 17 let pozneje Srbom, ki so v sobotnem finalu svetovnega prvenstva za nogometaše do 20. leta starosti premagali favorizirane brazilske vrstnike. Srbski »orlići«, kot doma pravijo mladim nogometnim reprezentantom, so povsem obnoreli rojake doma in po svetu. Na finalni tekmi v Aucklandu so igrali fanatično, kot v transu, navdušili tamkajšnjo diasporo, ulice Beograda in drugih srbskih mest pa so preplavili privrženci reprezentance v rdeče-modri opravi. Najzgovornejši je bil eden od čivkov na družbenem omrežju Twitter: »Prvih 17 minuta nacionalnog dnevnika RTS-a, a ni reči o Vučiću! Hvala vam, #orlici! :)« (Prvih 17 minut dnevnika na nacionalni televiziji, a niti besede o premieru! Hvala vam, orlići.)

Srbski nogomet so v minulih letih zaznamovali številni škandali in incidenti mednarodnih razsežnosti (podvig Ivana Bogdanova v Genovi, napad navijačev na albanske reprezentante v Beogradu, ...), članska reprezentanca je na najlepši poti, da izpusti še tretji zaporedni nastop na velikem turnirju, najuspešnejši srbski klub Crvena zvezda pa je ohromljen zavoljo astronomskih dolgov. Uspeh mlade reprezentance bo zato na podobo in ugled srbskega nogometa vplival blagodejno kot baldrijan, način, na kakršnega so izbranci selektorja Veljka Paunovića pokorili svet, pa je močno sporočilen. Srbi so se zavihteli na piedestal v povsem drugačnem slogu, kot igrajo nogomet uveljavljeni starejši kolegi med »orli«: krasil jih je nepopustljiv značaj, njihovi najmočnejši orožji na igrišču sta bili pristna kolektivna igra in jeklena disciplina, bolj značilni za stereotipne nemške zasedbe.

Odločil Domžalčan

Med najzaslužnejšimi za zgodovinski podvig Srbov na Novi Zelandiji je prav 37-letni selektor Paunović, nekdanji nogometaš Partizana, ki je večino kariere preživel pri španskih prvoligaših, najdlje pri madridskem Atleticu. »Igramo srčno in strastno, igramo vsi za enega, eden za vse. Želim si, da bi takšno sporočilo prišlo do naše domovine in rojakov, katerih podporo z vseh koncev sveta smo čutili pred vsako tekmo. Naj začnejo živeti na naš način tudi rojaki, ki že 20 let ne najdejo poti iz krize in težkih časov,« je sporočil v Srbijo Paunović, opazno inteligentni in pragmatični strokovnjak, pred katerim je gotovo velika trenerska kariera. Paunović je posvetil naslov svetovnega prvaka očetu Blagoju, eni od Partizanovih legend in bivšemu reprezentantu SFRJ, ki je preminul pred pol leta.

Marsikdo bi rekel, da so imeli Srbi srečo od začetka do konca turnirja, toda Paunović odgovarja: »Občasno smo imeli srečo, toda srečo si zaslužiš, če na igrišču pustiš srce. Brazilci bi si prav tako zaslužili naslov prvaka, toda na koncu je zmagalo moštvo, ki si je bolj želelo zmago.« Srbom je težko kaj očitati. Po uvodnem porazu z Urugvajem so nanizali šest zmag, padli so Mali, Mehika, nato pa v tekmah na izločanje še Madžarska, ZDA (11-m), Mali in Brazilija – vsi štirje šele po 120 minutah igre! To samo po sebi priča o nepopustljivem značaju Paunovićeve reprezentance. Četudi je v ospredju tega srbskega rodu kolektivna igra, bi lahko v njem izpostavili več odličnih posameznikov, o katerih bo prelitega še veliko črnila. Andrija Živković (18, Partizan), Ivan Šaponjić (17, Partizan), Staniša Mandić (20, Čukarički) in Sergej Milinković-Savić (20, Genk) so fantje, ki so se znašli na radarju Chelseaja, Manchester Uniteda in Benfice, med njimi sta tudi strelec odločilnega gola v 118. minuti finalne tekme z Brazilijo Nemanja Maksimović (20), ki so ga Domžale letošnjega februarja prodale v kazahstansko Astano, in najboljši vratar turnirja Predrag Rajković (19, Crvena zvezda).

Novembra v Slovenijo

Pred nogometaši Srbije, ki so prvič opozorili nase leta 2013 z naslovom prvaka na euru U-19, je očitno lepa prihodnost, balkanski »orli« še nikdar niso leteli tako visoko, njihova omejitev je nebo. Bomo videli, koliko članov šampionske zasedbe iz Aucklanda bo prišlo novembra k nam, ko bodo s slovenskimi vrstniki igrali kvalifikacijsko tekmo za nastop na euru U-21 na Poljskem. Številni v Srbiji namreč zahtevajo, da bi neuspešno člansko zasedbo Srbije, ki je polna ravnodušnih »obiskovalcev starlet in beograjskih splavov«, nasledilo čimveč patriotsko motiviranih svetovnih prvakov.