Tiskane izdaje
Zagreb – »Raje sedim na tribuni neke tretjeligaške nogometne tekme, kot da bi gledal poigravanje ekip našega Dinama in tvojega Maribora,« mi je dejal Leon, nekdanji igralec ragbija in državni reprezentant; in velik ljubitelj zagrebškega športa. Na vprašanje, ali bodanes gledal povratno tekmo med Dinamom in Mariborom, modro molči. »Morda,« mrko pogleda in vpraša: »Zakaj že ...«
Leon ima vrh glave razprav o domnevnih podkupninah, zaigranih poškodbah, kupovanjih in prodajah igralcev, o tem, zakaj Zagreb ne mara Splita in obratno, zakulisnih igrah, Mamićih ... Raje si kupi vstopnico za vaterpolo.
Zagreb potrebuje današnjo zmago. Zmago, ki bi dala mestu, ljudem, navijačem in vsem, ki se radi (po)kažejo ob takih trenutkih, veliko možnosti. Nogomet bi spet utegnil postati dogajanje številka 1 v metropoli, na častni tribuni bi se trlo pomembnežev in manjpomembnežev. Najbrž pa bi bil najbolj zadovoljen zdajšnji trener Dinama Ante Čačić.
Ko je pred nekaj meseci postal trener modrih, so mu v istem trenutku začeli očitati, da je nesposoben. Napovedali so, da ne bo vzdržal niti mesec, kaj šele dva ... Odpisali so ga pred in po vsaki tekmi, vendar se je sam po vsaki tekmi smejal, ko je visokorasli plavolasi in široko nasmejani televizijski novinarki dajal izjave, kako je zadovoljen, ker se je »njegova ekipa uvrstila v naslednji krog.« Zdaj je taisti Ante Čačić na pragu največjega uspeha, takšnega, kot so ga pred časom proslavljali njegovi predhodniki na klopi Zagrebčanov – Cico Kranjčar, Osvaldo Cesar Ardiles in Kruno Jurčić; trenerji, ki so vodili Dinamo v ligi prvakov.
»Dinamo je doslej vedno premagoval vijolične; če zmaga tokrat, bo Čačić morda vzdržal do Božiča,« se je zapisalo hrvaškemu športnemu novinarju Tomislavu Židaku. Čačić pa pravi: » V Ligo prvakov vstopamo, a ne z željo dvigniti pokal ... Menite, da bi morali biti prvaki?« je tik pred odhodom v karanteno pred današnjo tekmo dejal trener.
V Zagrebu nihče ne dvomi o uspehu proti Mariboru. Milan Badelj, zdaj še kapetan Dinama, ki pa bo po današnji tekmi odšel služit nogometni kruh v Hamburg (HSV), samozavestno napoveduje, da je nekaj najlepšega biti »član ekipe, ki bo nastopila v ligi prvakov«. Drugih uradnih izjav ni veliko, tudi vodstvo Dinama (na čelu s kontroverznim izvršnim direktorjem Zdravkom Mamićem) se je zavilo v molk.
Navijači so zgodba zase. Podatki s tekme minulo sredo so znani; zagrebška policija je pred in med prvo tekmo 4. kroga kvalifikacij za Ligo prvakov prijela skupno 25 oseb, od tega 11 navijačev vijoličnih; proti 17 navijačem je bila prisiljena ukrepati zaradi vinjenosti, štiri osebe so prijeli zaradi nezakonitih pirotehničnih sredstev, dve osebi zaradi žaljenja policistov. Iz Maribora je na tekmo v Zagreb pripotovalo 1.500 mariborskih navijačev. Kako bo danes, nihče ne ve; tudi v »štabu« navijačev Dinama so, razumljivo, skrivnostni in jezni, ker ne vedo, kako naj si priskrbijo vstopnice. Iznajdljivi jih že imajo.
Oglasil pa se je hrvaški helsinški odbor in ugotovil, da so na prvi tekmi med Dinamom in Mariborom »na zahodni tribuni zagrebškega stadiona bile tudi družine, kar potrjuje, da si ljudje želijo gledati tekme, vendar le, če ne bi bilo navijaških izpadov ...«
Na Hrvaškem že nekaj časa bijejo bitko prav z incidenti navijaških skupin; zlasti na štadionih v Zagrebu in Splitu. Politična volja, da bi stopili na rep vsemu, obstaja, izjav različnih ministrov, podministrov, pomočnikov, svetovalcev in sekretarjev različnih oddelkov je veliko, vendar koraka dlje od »ostrih obsodb« doslej še ni naredil nihče.
Kakorkoli, današnja tekma utegne biti hudo pomembna; niti ne toliko za Maribor, ocenjujejo v Zagrebu, ampak predvsem za hrvaško metropolo. Kriza na Hrvaškem je precejšnja; zaradi tega je pesem Pankrtov v tem trenutku pravšnja: »Kruha in iger nam dejte zdej, kruh naj bo bel, in igre zabavne ... še ceste nam dejte, bele in ravne ..«
In prav pri tem v Zagrebu vidijo težavo; Dinamo namreč preprosto mora zmagati, saj bi le tako pomagal vsaj malo skriti težavne (gospodarske, družbene) razmere, s katerimi se vsak dan soočajo državljani. Biti v Evropi, vsaj na nogometnem igrišču! Do 1. julija 2013, ko je predviden uradni vstop države v evropsko skupnost, je le še daleč – pa v teh časih tudi nekaj pomeni.
