Zahović ima »poln kufer« ocen o presenečenjih

Gelsenkirchen – Mariboru je v osrčju nogometne Nemčije, Porurju, zmanjkal samo delček sreče, da bi po dveh kolih skupine G na vrhu lestvice delal družbo slovitemu Chelseaju. Ne glede na nesrečen razplet z 1:1 pa je evolucija slovenskega prvaka pod taktirko športnega direktorja Zlatka Zahovića in njegovih izbrancev v tej sezoni dobila še dodaten pospešek.

Slovita in razkošna palača rudarskega velikana Arena AufSchalke se je kar sama od sebe ponujala kot prizorišče, na katerem bi lahko vijolični orkester pod vodstvom dirigenta Anteja Šimundže uprizoril eno od svojih najlepših simfonij. Ta izziv je suvereno sprejel. Prav nič se ni sramežljivo obotavljal, od prve minute je natanko vedel, kako in na kakšen način mora zaigrati. Svoje najmočnejše odlike so uigrani in taktično dovršeni vijoličasti solisti spreminjali v »udarce« v našibkejše dele tekmečeve igre.

»Vedeli smo, da moramo igrati po tleh. Nemcem takšna igra ne ustreza. Seveda smo tudi boljša ekipa, taktično boljša,« je Zahović razkril svojo oceno in del načrta, ki je deloval skoraj brezhibno. Njegove besede so na igrišču dobile potrdilo, Šimundža jih je le še dopolnil. »Ko je Schalke pritisnil, smo ustrezno odgovorili.«

Maribor v tej sezoni v Evropi še ni izgubil tekme. Niz brez poraza je pri št. 8. Iz tekme v tekmo se dviguje in preseneča. Mar res? »Maribor ne preseneča, Maribor je odličen, samo drugi tega še ne vidite,« ima glavni ustvarjalec vijoličnega stroja Zahović »poln kufer« ocen, ki naj moštvo izpod Kalvarije in njegovih predstav ne bi uvrščale v ustrezno kakovostno kategorijo, zaradi česar naj bi na »nacionalni ravni« kratko vlekli nekateri mariborski igralci. Zahovićeva subjektivnost gor ali dol, bo pa kar držalo njegovo prepričanje, da je krog neprepričanih še vedno prevelik. Če je celo Jose Mourinho opozoril na odlični Maribor, proti kateremu bo njegov Chelsea 21. t. m. na Stamford Bridgeu v Londonu in 5. novembra v Ljudskem vrtu v Mariboru iskal potrditev napredovanja med 16 najboljših v ligi prvakov, potem je na dlani, da ima Štajerska in z njo tudi slovenski nogomet res imenitnega paradnega konja v najprestižnejši in najzahtevnejši svetovni konkurenci.

Maribor pa je v Gelsenkirchnu tudi zamudil priložnost, da bi splošno oceno o podvigu vrednostno nadomestil s prvovrstno senzacijo. Toliko je treba biti realen, ne glede na vrhunstvo, drznost in pogum, ki ga izkazujejo Mariborčani na vsaki evropski tekmi. Schalke je kljub pomanjkanju kakovosti glede na denarni vložek še vedno vsaj v drugem evropskem razredu. Maribor je bil igralno in taktično enakovreden, morda za ped boljši, ampak v celovit in uspešen moštveni mozaik sodijo tudi najmanjše podrobnosti. In sposobnost ohranjanja zbranosti je ena od najpomembnejših. Zaradi tega je bil Mitja Viler, ki je zaradi svoje tako rekoč edine napake v sicer odlični igri, veliki osmoljenec.

»Zgrešil sem podajo. Želel sem hitro podati, da bi izpeljali akcijo v slogu tiki-taka, toda Schalke nas je ujel na napačni nogi,« je 28-letnik opisal nesrečni trenutek, ki pa ga ni vrgel s tira. Marsikoga bi povsem zlomil, dobrodušni Primorec pa je nanj na igrišču v trenutku pozabil. Odlika, ki loči nadpovprečne od povprečnih. »V prvem polčasu bi morali zabiti še kakšen gol,« je še dodal.

Če bi v mariborski odpravi iskali koga, ki ga niso obdajali občutki, da bi lahko iztržili več, ga ne bi našli. »Po malem smo razočarani. Imeli smo precej priložnosti, še posebej v nasprotnih napadih. To so bili naši najmočnejši aduti in bi jih morali bolje izkoristiti. V igri smo znali zadržati žogo, a žal nismo znali izkoristiti protinapadov. Vedeli smo, da lahko opravimo še kaj več,« se je zamujene priložnosti zavedal igralno zelo navdahnjen, toda strelsko nerazpoložen Agim Ibraimi. Povedal pa je le trpko resnico, kar samo kaže na izjemno ambicioznost vijoličastih in tekmovalno nabrušenost, ki jo je, resnici na ljubo, domala nemogoče ohranjati iz tedna v teden. Pa četudi so vmes tako neenakomerni preskoki iz enega tekmovanja v drugo, kot je prehod iz lige prvakov v slovensko nogometno ligo.