Tiskane izdaje
Ljubljana – V završki nogometni pravljici eno od glavnih vlog piše nesojeni vijolični up Aleks Pihler. Enaindvajsetletnik iz Grajene, naselja v Mestni občini Ptuj, je proti Rudarju zabil dva gola, odločilnega v sodnikovem dodatku tekme. V tej sezoni je dosegel tri gole.
Za zveznim igralcem je nadvse zanimiva in pomenljiva nogometna pot. Od 9. leta starosti je bil član NK Maribor, ki ga je zapustil z grenkobo. »V Maribor me je usmeril pokojni deda Franc. Bil je njegov velik navijač. Vseskozi sem bil član mariborskih mlajših kategorij, od 16. leta starosti tudi reprezentant. Ko je Zlatko Zahović v klub iz Ljubljane pripeljal skoraj celotno reprezentanco, sem uvidel, da bomo vsi drugi zapostavljeni in da se bo moj razvoj ustavil. Odločil sem se, da odidem,« je razkril neprijetno poglavje v svojem nogometnem razvoju. Toda do Maribora ne goji posebnih zamer, pač pa izkušnjo vidi samo kot eno od poglavij svojega nogometnega odraščanja. Ta se je nato nadaljevala v osrednji Sloveniji pri Domžalah.
»Ponudili so mi profesionalno pogodbo. Sprva mi je šlo odlično, trener Stevan Mojsilović me je porinil v člansko konkurenco. Veliko mladih je tedaj dobilo priložnost. Potem je prišel Luka Elsner, ki je ocenil, da ne sodim v njegovo filozofijo, nato sem si poškodoval še koleno. Pot me je vodila v drugo ligo k Triglavu, kjer sem se vrnil 'med žive', za kar sem klubu zelo hvaležen. V Zavrč pa me je povabil kar Miran Vuk,« je svojo vznemirljivo pot do Haloz predstavil eden od odkritij prvega dela sezone v 1. SNL. Pihler je nanizal vseh 12 tekem, ne da bi bil zamenjan. Gol je dosegel še ob porazu proti Celju, toda prvega v prvi ligi je zabil pred dvema letoma v Novi Gorici.
Vrnitev v prvoligaški nogomet je postavnemu igralcu (visok je 183 cm) prinesla tudi vrnitev v reprezentanco do 21 let. »Pod taktirko Primoža Glihe sem igral že za selekcijo do 16 let, toda ko sem igral v 2. SNL, mi je selektor pošteno povedal, da bom moral igrati v 1. ligi, če se bom želel vrniti v reprezentanco,« je razkril še poglavje o vrnitvi v reprezentanco.
Aleks ni edini v družini, ki igra nogomet. Njegov mlajši brat Matic prav tako, kot nekoč on, igra v Mariboru. Toda ne za vijolični klub iz Ljudskega vrta, marveč za NK Maribor Tabor. Tudi oče Miran in mati Sonja sta njegova velika navijača. »Seveda me spremljajo na vsaki domači tekmi. Oče je nekoč igral nogomet na nižji ravni,« je dejal igralec s št. 23.
Na ligaškem bojišču Zavrč piše lepo zgodbo o uspehu. Aleks je njen pomemben del. »Začetek resda ni bil obetaven, po menjavi trenerja nam je steklo. Predvsem psihično in značajsko smo se dvignili in verjamem, da se bomo potegovali za vrh lestvice,« se je z optimizmom zazrl v prihodnost nogometaš, ki svoje igralne značilnosti opisuje takole: »Ne sodim med najhitrejše, toda pomanjkanje hitrosti nadomeščam z veliko teka. Močnejši sem v vlogi ustvarjalca, ko imam žogo v nogah, kot v vlogi strelca. Najraje imam, kadar igram za druge in zanje pripravljam priložnosti. Če zabijam gole, je še toliko lepše. Zelo dober sem tudi v igri z glavo, kar zelo dobro izkoriščam.«
Pihler je eden od treh Slovencev (druga dva sta še Jure Matjašič in Rok Zorko) v mednarodnem završkem moštvu. Nacionalna pisanost zasedbe ga z ničemer ne moti, celo z navdušenjem govori o vzdušju v moštvu, ki je pred dobrim tednom postalo bogatejše za slavnega člana, Španca Alberta Riero.
»Nikakor se ne počutim kot tujec v domačem okolju. Razumemo se odlično in o drugih igralcih lahko govorim samo pohvalno. Naš tehnični direktor Dušan Petković pravi, da še ni videl moštva, v katerem bi se tako dobro ujeli, kot smo se v Zavrču. Tudi Riera me je ugodno presenetil. Prav nič ni vzvišen in je zelo dostopen,« je razkrival Ptujčan, ki se iskreno veseli tudi vsake zmage Drave v drugi ligi. »Nekoč je bila stabilen prvoligaš, upam, da se bo kmalu vrnila med najboljše,« je Aleks zaokrožil pogovor.
