Zahović zabil prvega, Pavlin zadnjega, vmes pa Ačimović čudežnega

Ljubljana - Na današnji dan pred 20 leti je 9000 navijačev na Plečnikovem stadionu videlo čudež. Kar dva. Prvi je bil edinstven, neponovljiv, Milenko Ačimović je v 85. minuti zabil gol s polovice igrišča. Drugi je bil posledica prvega. Združena nogometna Slovenija – reprezentanca, navijači na stadionu in pred televizijski ter radijskimi sprejemniki – še nikoli dotlej ni bila tako enotna in je v Plečnikovi utrdbi za Bežigradom v prvem dejanju dodatnih kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem premagala Ukrajino z 2:1. Pravo vseljudsko rajanje je sledilo štiri dni pozneje po še tretjem čudežu v Kijevu (1:1).



Marsikomu se v teh dneh naježi koža, nemalo je tistih, ki še potočijo solze sreče, vsem pa je skupno to, da podoživljajo enega od največjih čudežev v evropskem nogometu. Mala in najmlajša država v evropski nogometni družini se je z veliki črkami vpisala na nogometni zemljevid.

Od Aten do Kijeva

Od Aten do Kijeva, vmes pa še Oslo, Riga, Tirana, Tbilisi in kajpak Plečnikov stadion ter Ljudski vrt. To so bile nogometne postojanke, na katerih se je ustavljala reprezentanca in se oblikovala v mnogočem v čudežno izbrano vrsto.
Eno od najlepših poglavij mlade in samostojne zgodbe se je začelo 6. septembra v Atenah proti Grčiji (2:2). Marko Simeunović, Darko Milanič, Marinko Galić, Aleksander Knavs, Džoni Novak, Aleš Čeh, Sašo Udovič (od 46. Robert Englaro), Zlatko Zahović, Milan Osterc (od 68. Ermin Šiljak, od 71. Milenko Ačimović), Mladen Rudonja, Miran Pavlin. To je bilo moštvo, ki je pod taktirko selektorja Srečka Katanca tako rekoč iz nič, na majavem temelju ene same točke v kvalifikacijah za SP leta 1998 v Franciji, začelo pisati prvo veliko poglavje slovenske nogometne reprezentance. To je bila tekma, ki je v veliki meri v ospredje potisnila Zlatka Zahovića, Katančevega izbranca za vodjo na igrišču. Česar mu ni dal njegov predhodnik Zdenko Verdenik, mu je dal Srečko »Nacionale«: največja možna pooblastila na igrišču in ustvarjalno svobodo.

Zahović začel, Pavlin končal

Toda zaključno dejanje prvega vrhunca in uvrstitve na prvo veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo leta 2000 v Belgiji in na na Nizozemskem, sta bili vendarle dodatni kvalifikacijski tekmi proti Ukrajini. Bilo bi nepravično do drugih strelcev, če bi Ačimovićevo čarovnijo izpostavili kot najpomembnejšo. Da, bila je pomembna, spektakularna, čudovita, bila je češnja na torti, toda ne velja pozabiti, da je najboljši strelec slovenske reprezentance Zahović sprožil za izenačenje po vodstvu Ukrajincev v prvem polčasu in golu tedaj enega od vzhajajočih zvezdnikov svetovnega nogometa Andreja Ševčenka. Da je zadnja beseda pripadla Miranu Pavlinu in njegovi podstavljeni nogi na zasneženem kijevskem olimpijskem stadionu, ki ne prej ne potlej ni doživel takšnega bridkega razočaranja.

Srečkovih 25

Zgodovinske knjige slovenskega nogometa brez poglavja »čudež so pisali« si ni mogoče predstavljati. Ne bi bilo niti največje selitve navijačev, junijske naslednje leto, rajanja 10.000 Slovencev na amsterdamskem trgu Dam. Morda niti naslednjega podviga in svetovnega prvenstva v Južni Koreji in na Japonskem ali čez deset let mundiala v Južni Afriki. Prav je, da se v teh lepih dnevih za slovenski nogomet ne prezre vloga tudi drugih reprezentančnih junakov z igrišča, ki jim je Katanec zaupal. Vse od prve tekme v Atenah do zadnje v Kijevu jih je bilo skupaj 25, še Rudi Istenič, Primož Gliha, Željko Milinović, Spasoje Bulajić, Željko Mitraković, Amir Karić, Mladen Dabanović, Edo Bajrektarević, Muamer Vugdalič, Simon Sešlar, Ante Šimundža.



In ne pozabimo, pred Ukrajino ali po njej Slovenija nikoli več ni bila enaka. Majhno, nekoliko sramežljivo, nerodno in nesamozavestno državico, ki se je šele utrjevala v družini evropskih »staroselk«, je v zrelejšo, sodobnejšo, ambicioznejšo, ponosno, prepoznavno po svetu in predvsem še srečnejšo pomagala sooblikovati tudi nogometna reprezentanca.