Zbogom, Srečko Katanec!

Tekma s Škotsko je bila zadnje dejanje Srečka Katanca na klopi slovenske reprezentance. Z gotovostjo lahko špekuliramo, da Katanec nikdar več ne bo vodil nogometne Slovenije oziroma je za to manj možnosti, kot da bi Ljubljanica začela teči od Tromostovja proti Močilniku.

Razlog za dokončno slovo najuspešnejšega selektorja Slovenije je večplasten. Najmočnejši je gotovo dejstvo, da Katanec ni vrnil izbrane vrste na enega od velikih turnirjev, pogodba z NZS mu je potekla, nove pa naj ne bi bili pripravljeni podpisati ne ena ne druga stran.

Vzrokov za konec obdobja selektorja, ki je odpeljal Slovenijo na euro 2000 in mundial 2002, je resda več. Njegov boj z večino tradicionalnih medijev je bil neustrezen, četudi v resnici malo pomemben. Slednji res (so)ustvarjajo javno mnenje, toda nekoč so bili vendarle še močnejši in vplivnejši kot danes, ko so delno izgubili ekskluzivo in je možno opraviti podobno z dobro organiziranim pristopom na spletnih družbenih omrežjih. Bolj pomembno je dejstvo, da Katanec ni sledil nekaterim načelom iz svojega prvega mandata (1998-2002), nekatere težave so se začele kopičiti prav zaradi sklepanja kompromisov. Prav tako v nekaterih primerih ni sledil notranjemu glasu, v katerem leži znanje trenerskih velemojstrov Nedeljka Gugolja, Vujadina Boškova, Ivice Osima in Svena-Görana Erikssona, in mnenju sodelavcev, zmotno je sledil svetovalcem, ki so brez sramu izstavili visok račun tudi za energijsko čiščenje štadiona Stožice, karkoli že to pomeni. Tudi to je stalo službe najtrofejnejšega slovenskega nogometaša.

In, ne nazadnje, nogomet se igra zaradi navijačev, slednji pa danes zahtevajo selektorjevo glavo in polnijo družbena omrežja s »hashtagom« #KatanecOut. Če bi leta 1999 rojaki plebiscitarno izvolili Katanca tudi za predsednika republike, bi ga 18 let pozneje vsaj del najraje kaznoval kot prešuštnico po šeriatskem pravu. Navijači so v nogometnem primeru kupci oziroma potrošniki – tudi ko živijo v zmoti, imajo prav, pri čemer ni pomembno, ali gre za prave intelektualce ali vodljive »ovce«.

Zaradi različnih razlogov in delne lastne krivde je postal Katanec le zadnja v vrsti slovenskih legend z zmaličeno podobo in posledično kotira na dnu namesto na piedestalu. Dejansko so odšli na podoben način kot Katanec vsi njegovi predhodniki – Verdenik, Prašnikar, Oblak, Kek in Stojanović. Za vsak primer s(m)o mimogrede očrnili tudi ugled drugih dokazanih nekdanjih asov, kot so Zlatko Zahović, Mare Elsner, Robert Koren, Samir Handanović, Milivoje Novaković in nazadnje Kevin Kampl. Sploh se ne spodobi, da bi javno razkrivali obtožbe in očitke, ki so leteli na račun omenjenih fantov v (pol)preteklosti.

V tujini svoje najuspešnejše sinove cenijo in jih varujejo kot zlato v centralni banki, pri nas je pogosto obratno in pregovorno zvesto sledimo vodilu »o sosedovi kravi«. Tudi zato najbrž ni težko napovedati, da bo naslednji slovenski selektor zapustil svoj položaj s podobnim slovesom kot Srečko Katanec.