Združitev dveh slovenskih nogometnih pravljic v Mariboru

Sredi novembra bo Slovenija dočakala vrhunec letošnjega nogometnega leta: prvič po šestih letih se bo članska reprezentanca spet borila za nastop na velikem tekmovanju v dveh tekmah dodatnih kvalifikacij. Slovenci bodo 14. novembra gostovali v Ukrajini, tri dni pozneje bodo slovanske brate pričakali še v Ljudskem vrtu.

V Mariboru ne bi moglo iti za večjo simboliko, za simbolno združitev največjih uspehov slovenskega reprezentančnega nogometa. Prav 17. novembra zvečer bo minilo natančno 16 let od zgodovinskega remija Slovenije v Kijevu, ki je bil dejansko enak epski zmagi. Isti slovenski selektor Srečko Katanec, ki je tedaj vodil Zlatka Zahovića, Mirana Pavlina, Džonija Novaka in druge ase proti Ukrajini, se bo z isto reprezentanco meril čez slab mesec dni v Lvovu in Mariboru. Prav Maribor, ki bo tokrat gostil povratno tekmo slovensko-ukrajinskega dvoboja, pa je bil pred šestimi leti prizorišče zadnjega podviga svetovnih razsežnosti, ki ga je uprizorila nogometna Slovenija. To je bilo 18. novembra 2009, ko je na štadionu pod Kalvarijo porazila mogočno rusko reprezentanco, tedaj polno uveljavljenih zvezdnikov iz angleške premier league in močnega ruskega prvenstva.

Številni izbranci tedanjega selektorja Matjaža Keka predstavljajo ogrodje tudi v drugem mandatu Srečka Katanca na slovenski klopi in zanje (Handanović, Cesar, Jokić, Brečko, Kirm, Birsa, Novaković, Pečnik, Ljubijankić ...) bi bila morebitna uvrstitev na euro 2016 gotovo krona reprezentančne kariere. Ni torej naključno, da bodo poskušali Katančevi izbranci ponoviti podvig izpred šestih let na istem objektu kot tedaj, na štadionu, na katerem jih je vselej poganjala naprej posebna energija in na katerem gojijo fantastičen izkupiček desetih zmag ter le po enega poraza in remija.

Če bo šlo 17. novembra letos za podobno vzdušje kot nekoč z Rusi in bodo Slovenci na prvi tekmi v Ukrajini iztržili aktiven izid, ki bi jih obdržal pri življenju, bi bilo lahko čez dobre tri tedne v štajerski metropoli posebej spektakularno. Spomin na leto 2009 je namreč še vedno živ, pri čemer ne gre le za spontane vzklike tedanjega predsednika Danila Türka »šampioni, šampioni« s terase na južni tribuni Ljudskega vrta. Mariborski štadion je tedaj pokal po šivih, na njem se je gnetlo več kot 13.000 gledalcev, ob podpornikih slovenskega nogometa pa je bilo tudi tisoč ruskih gostov; vsi skupaj so pričarali čarobno ozračje, v katerem Slovenci niso mogli odpovedati.

V Mariboru je šlo za gala nogometni dogodek, na katerem se je zbralo tudi več milijarderjev kot kdajkoli na slovenskih tleh, zgodovinski večer pa je napovedoval že popoldanski utrip v štajerski metropoli. »Mariborčani, pregovorno prepričani, da vse njihove pomembnejše stvari v življenju vodi centralistična državna ureditev z vodilnimi institucijami v Ljubljani, so le dočakali svojih 'pet minut'. Zasebna letala vplivnih Rusov, vodilnih mož z gospodarsko-političnega vrha velike federacije, so pristajala ves dan, člani ruske izbrane vrste so že prej uživali v sprehodih po idiličnih pohorskih hribčkih,« je naslednji dan pisalo na prvi strani Dela v članku z naslovom: »Sijajna predstava v Ljudskem vrtu: Južna Afrika, prihajamo!«

Tedanji ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, ki sta ga gostila slovenski kolega Danilo Türk in premier Borut Pahor, predsednik Chelseaja Roman Abramovič in prvi mož Gazproma Aleksej Miller po prihodu v razpadajočo častno ložo resda niso bili navdušeni. Abramovič, ki je prispel na mariborsko letališče s svojim 300-sedežnim boeingom, in druge glavne figure ruskega vsakdana, ki so s 13 zasebnimi letali naredili aerodromu več prometa, kot ga običajno ustvari v mesecu dni, so bili bolj navdušeni nekaj ur prej med sprehodom po nekaterih mestnih predelih. Šest let odtlej je Ljudski vrt le doživel delno preobrazbo in tokratni gostje slovenskega športno-političnega vrha bodo vendarle spremljali tekmo na drugi strani štadiona v prostoru VIP na novi tribuni.

Četudi Ukrajinci premorejo nekaj svojih oligarhov in bogatih prebivalcev, letos ne gre pričakovati prihoda tako eminentnih gostov z vzhoda Evrope kot pred šestimi leti, ko so ti pri mariborskih gostinskih in turističnih ponudnikih pustili čez pol milijona evrov, ob tem pa napolnili hotele v Mariboru, tako da pred tekmo v mestnih hotelih ni bilo prazne sobe, nekaj prostora je bilo le na Pohorju. Tokrat bo v ospredju res le nogomet, nogometni privrženci. Četudi bo šlo za reprezentančni derbi, bo največ navijačev vendarle prišlo na tekmo iz Maribora s širšo okolico ter tradicionalnih krajev Celja, Velenja, Dravograda in Murske Sobote. Ob Zavrču, ki je od Ljudskega vrta oddaljen približno 50 km, bodo morali podporniki reprezentance iz mest drugih prvoligašev vendarle premagati daljše razdalje: Krško 105 km, Domžale 112 km, Ljubljana 127 km, Novo mesto 129 km, Koper in Nova Gorica po 230 km.

Kdorkoli bo prišel do vstopnice, bo v mestu Stare trte na Lentu, Treh ribnikov, Kalvarije in Piramide gotovo prišel na svoj račun. Ne zgodi se posebej pogosto, da bi se na isti dan in na istem prizorišču prepletali tako čudoviti zgodbi, kot sta bili prva in druga slovenska nogometna pravljica. In seveda bi bilo najlepše, če bi iz omenjenih zgodovinskih večerov, ki so umestili slovenski nogomet v Beneluks, na Daljni vzhod in v Afriko, nastala nova čudovita zgodba, ki bi jo napisali avtorji prvih dveh pravljic, nadaljevali pa njihovi nasledniki. Na ta odgovor bo 17. novembra zvečer najlepše čakati prav pod mariborsko Kalvarijo.