Zgodovinsko 2001: od smole do stadiona

Ljubljana – Če bi kdo tujcu pri predstavitvi nemških mest omenil Gelsenkirchen, mu to ime še zdaleč ne bi bilo znano kot kopica drugih, od Münchna na jugu do Hamburga na severu in nato Leipziga ali Dresdna v prostoru nekdanje NDR. In tudi dobri poznavalci nemške geografije se ob tem ne bodo kaj prida zdrznili – dokler se seveda beseda ne bo zasukala k nogometu in enemu od velikanov nemške športne scene …

Gelsenkirchen, kraj izjemne rudarske preteklosti, zares nima kopice spomenikov, muzejev ali kakšne druge privlačne znamenitosti za množice turistov. Po življenjskem standardu ta del Nemčije ne dosega Bavarske ali Baden-Württemberga, dveh najbogatejših nemških zveznih dežel, a obenem je le ponujal zatočišče priseljencem, pogosto, denimo, Poljakom, za boljši zaslužek kot v njihovem domačem okolju. Skorja rudarskega kruha je bila kajpak trda, kot v prepoznavnih angleških delavskih središčih pa je tudi tu vzniknila izjemna pripadnost nogometu.

Schalke so ustanovili leta 1904, ime mu je pripadlo po vasici, pravzaprav predmestju Gelsenkirchna, kjer so začeli igrati nogomet, pozneje pa so pod streho kluba priključili še nekaj drugih športnih panog. V nemirnih tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Schalke prelevil celo za nekaj časa v vodilni klub nemške nogometne scene, izjemno priljubljenost ohranja še danes in ima s 130.000 člani na 2. mestu za Bayernom (236.000) največjo bazo privržencev med nemškimi klubi. Sledi jima Borussia iz Dortmunda (108.000), ki ga sicer od Schalkejevega Gelsenkirchna loči le 15 km. Mesti sta si tako blizu, da ju povezuje tramvaj, navijači obeh taborov se še kako radi spominjajo leta 1997 – takrat so v rumeno-črnem Dortmundu slavili naslov v ligi prvakov, modri Gelsenkirchen pa se je postavljal z zmagovalci pokala UEFA. A prestiž med mestoma je izjemen, neprimerljiv s katerim koli na nemški nogometni sceni. (Med)družinski spori v navijaško premešani regiji nikogar posebej ne presenečajo, posrečeno so jo pred leti prikazali igralci narodnega gledališča iz Porurja v komediji Ronaldo in Julija.

In četudi se Schalke iz leta v leto pojavlja v boju za vrh, pogosto pa ima kaj pokazati tudi v bojih z bogatejšimi in uglednejšimi tekmeci na elitni evropski sceni, se mu – v nasprotju s sosednjim Dortmundom – nikakor ne posreči velika šampionska zgodba. Zadnjega naslova so se namreč zvesti privrženci tega kluba veselili leta 1958, nekaj tolažbe je bilo sicer pozneje s pokalnimi lovorikami, solz pa ni bilo ne konca ne kraja na zadnji dan sezone 2000/01, ko je vse kazalo na končno vrnitev »solatnega krožnika«, lovorike za zmagovalca v bundesligi, a je po koncu zadnje Schalkejeve tekme v sodnikovem podaljšku sredi Hamburga Bayernov Šved Patrik Andersson zabil gol za zmago in nato veselico v Münchnu. Sploh je bila to velika bavarska pomlad, saj so ob domači lovoriki igralci slovitega trenerja Ottmarja Hitzfelda takrat po sušnih 25 letih osvojili tudi evropski klubski naslov.

Raul, Neuer, Magath

Od tiste majske sobote v letu 2001 pa tako blizu lovorike v taboru iz Gelsenkirchna niso bili nikdar več, četudi so iz sezone v sezono sestavljali mozaik konkurenčnega moštva, pozneje pripeljali tudi Realovo legendo Raula, imeli v svojih vratih silno obetavnega Manuela Neuerja, enega najvidnejših nemških junakov zadnjega SP, na klopi cenjenega strokovnjaka Felixa Magatha. Vpliv bližnjih Nizozemske in Belgije je bil pogosto navzoč, tudi danes je Klaas-Jan Huntelaar, sicer reprezentant »oranja«, udarni zvezdnik moštva.

Toda leto 2001 ne bo v pisani klubski zgodovini zapisano le zaradi nesrečnega poraza v boju za naslov, temveč tudi zaradi novega sodobnega štadiona. Sprva so ga imenovali Auf Schalke (Na Schalke), pozneje je po pokrovitelju dobil naziv Veltins Arena, ki je s pomično streho prizorišče številnih spektaklov, ne le nogometnih, posebej je na koledarju vedno znova ob koncu leta podčrtana ekshibicijska biatlonska tekma. Na razprodanem štadionu je natanko 61.973 gledalcev, med njimi jih je 45.664 na sedežih in 16.309 na stojiščih. Objekt je sicer tik ob nekdanjem domu Schalkejevih nogometašev, štadionu Park, kjer je sredi sedemdesetih v modrem dresu blestel tudi naš Brane Oblak. Zavoljo svoje izjemne zavzetosti kot tudi brezhibne telesne pripravljenosti se je hitro zasidral med navijaške množice priljubljenega kluba, hitro ga je spoznala bundesliga, za sloviti Bayern iskanje okrepitve med Slovenci ni prav vsakdanje, a Ljubljančan je po imenitni izkušnji v Porurju nato nosil še dres največjega nemškega kluba.

Turiste mika nogomet

Toda ne glede na vse uspehe in denarno moč, po kateri se pač pri Schalkeju ne morejo primerjati s petkratnim evropskim prvakom, ohranjajo izreden ponos in prav vsi – naj si gre za uslužbence kluba ali pa številne privržence – pripadnost modri barvi.

Gelsenkirchen danes sicer šteje okrog 260.000 prebivalcev, med drugo svetovno vojno je bil močno uničen, prav tu je bilo leta 1943 središče bitke za Porurje, kar pa ni naključno, saj je kot eno od industrijskih središč takrat ohranjalo izjemno strateško veljavo. Resda danes v mestu niti ni več delujočih rudnikov, povrhu v Nemčiji obstaja kopica mest, ki jih turisti precej bolj vneto obiskujejo zaradi zgodovinskih značilnosti. A Gelsenkirchen se ponaša s »prav po nemško« urejenim delom zgolj za pešce v najožjem centru mesta, tudi pivnic tako kot drugod po deželi ni malo. Kar pa je seveda pomemben podatek za nogometne navdušence. Sicer pa bodisi tujci bodisi nemški državljani iz drugih regij to mesto pogosto obiskujejo prav zaradi priljubljene igre z žogo. Tukaj je bilo eno od prizorišč svetovnega prvenstva leta 2006.