Tiskane izdaje
Obisk visokega gosta in nekdanjega zvezdnika Sportinga, Barcelone, Reala Madrida ter Interja se je v družbi še drugega upokojenega zvezdnika, Srba Dejana Stankovića, generalnega sekretarja Evropske nogometne zveze Grka Theodorea Theodoridisa in gostitelja predsednika Uefa Aleksandra Čeferina začel s kosilom v domačem okolju najbolj znanega slovenskega odvetnika v tujini v prestižni gostilni v Lučah pri Grosupljem. Tudi zato se je Figovo uradno srečanje s slovenskimi novinarji zamaknilo za dobri dve uri. Toda ko je 45-letni Lizbončan prišel, je steklo kot po maslu. Suvereno in všečno je odgovarjal na številna vprašanja, povezana s preteklostjo, sedanjostjo in tudi prihodnostjo, o velikem nogometu, v katerem je blestel, in o »futsalu«.
»Pričakalo me je lepo vreme, pričakoval sem bolj mrzlo vreme, imel sem okusno kosilo s predsednikom ...,« je strnil prve vtise po prihodu v Slovenijo in nadaljeval v nogometnem ritmu. »Kdo je bil najboljši v moštvu vesoljcev? Težko bi izbral enega, morda, če bi se moral opredeliti na mojem igralnem položaju. Pa vendar, Zinedine Zidane, ker je ustvarjal Realovo igro, in Ronaldo, ker je gole zabijal. Delala sta razliko,« je učinkovito obračunal s preteklostjo, potem ko je razkril tudi svoje največje vzornike, ko se je še učil nogometnih veščin.
»Na Portugalskem je bil moj vzornik Šalana, v tujini Maradona, Zico, van Basten, med mojimi rojaki je bil še Futre.«
Nekoč 10 ali 15 kandidatov
Iz svojega zornega kota je portugalski zvezdnik tudi ocenil, ali je bilo nekoč težje zabijati gole kot zdaj, ko jih Messi in Ronaldo z lahkoto in kot po tekočem traku. »Mislim, da bi zabijala gole v vseh rodovih. Razlika je samo v tem, da se za posamične lovorike merita le ona dva, v mojem obdobju je bilo deset ali petnajst kandidatov za najboljšega nogometaša na svetu.«
Figo je zdaj priljubljen tudi v Barceloni, od koder je na vrhuncu kariere prebegnil v Madrid h kraljevskemu klubu. Na prvem derbiju na Camp Nouu je bil sicer »nagrajen« z vrženo svinjsko glavo na igrišče.
»Nisem je videl, letelo je vse, tudi pločevinke Coca-Cole, ki je bila moj pokrovitelj. V Barceloni nimam težav, če bi jih imel, bi ostal doma,« se je pošalil.
Ker se je izkazal kot odličen diplomat, ker je uglajen, znan in priljubljen domala povsod, se zdi, da bi lahko nekoč nasledil Čeferina na predsedniškem stolčku Uefa. »Nikoli ne delam načrtov za prihodnost, ker so se mi priložnosti v življenju pojavljale kot vlak, zagrabiš jih ali pa ne. Trenutno sem zadovoljen s tem, kar delam. Največ razmišljam o tem, kaj počnem zdaj, morda še, kaj bom čez leto dni. Če bom čez nekaj let dobil priložnost ali če se stvari spremenijo, bom odgovoril takrat.«
Ricardinhu in drugim rojakom zaželel naslov
V Ljubljano je kajpak dopotoval zaradi evropskega prvenstva v dvoranskem nogometu. »Zanimanje za futsal je po svetu vse večje. Je zelo zabavna in atraktivna igra, v kateri je treba pokazati veliko spretnosti, je hitra, z veliko goli, veliko tehnično odličnimi igralci. Res je lep šport, moramo ga promovirati in ga narediti večjega,« je opisal igro, v kateri bi si njegovi rojaki z najboljšim igralcem na svetu Ricardinhom morda tudi že zaslužili naslov evropskega prvaka. Legendarni Portugalec je nekaj prijaznih besed namenil tudi Sloveniji, ki se je uvrstila na EP leta 2000 na čelu z njegovim prijateljem Zlatkom Zahovićem.
