Portret, Zdravko Mamić: Dribler med interesi

Osebnost tedna: Zdravko Mamić - za ene absolutist, za druge poslovnež.

Objavljeno
24. september 2012 13.28
Posodobljeno
24. september 2012 15.00
cropix_mamic
Dejan Vodovnik, Delov dopisnik iz Zagreba
Dejan Vodovnik, Delov dopisnik iz Zagreba
Zdravko Mamić je zagotovo eden najbolj kontroverznih ljudi na športnem prizorišču Hrvaške. Če že ne zaradi drugega, pa zaradi svoje nepredvidljivosti, (pre)hitrega temperamenta, dolgega jezika.

Zgodba Zdravka Mamića se je pravzaprav začela, ko je bil še trgovski potnik nekega srbskega podjetja. Živel je v Sesvetah, predelu Zagreba, skupaj z bratoma, oče pa je denar služil v Nemčiji. Zdravko Mamić je dneve in dneve preživljal na tribunah nogometnega štadiona na Maksimiru, pripravljal transparente, zbiral navijače in potoval z Dinamom na gostovanja.

Leta 1980 je trener Dinama postal Miroslav Ćiro Blažević. V njem je Mamić videl priložnost, prvi korak pa je storil, ko ga je prosil, če bi mu bil poročna priča. Njuno prijateljstvo se je z leti, ne glede na turbulentne čase in ne glede na Ćirov odhod v tujino, le še poglabljalo. Mamić se je v tem času ukvarjal z družinskim podjetjem (nakup steklenic za kis), čakal priložnost in jo dočakal. Ko se je Blažević leta 1993 vrnil iz tujine, je postal večinski lastnik Dinama, s tem pa tudi predsednik in trener, Zdravka Mamića pa je imenoval za direktorja kluba, ki je nato (piše se leto 1993) prvič postal državni prvak. Leto pozneje je Ćiro izgnal Mamića iz kluba, zaradi 300 tisoč nemških mark, ki »so ali niso prišle na račun«, ki »so bile in niso bile zapravljene ...« Mamić se je nato s spretnimi poslovnimi mahinacijami dokopal do denarja in se vrnil na čelo Dinama (vmes se je klub najprej imenoval Građanski, nato Croatia ..., leta 2000 pa je bilo klubu vrnjeno tudi »sveto« ime Dinamo).

Mamić je v tem času že imel svojo športno agencijo, katere prvi velik uspeh je bila prodaja Boška Balabana iz Dinama v angleški Aston Villa, za visokih 6 milijonov funtov. Leta 2006 so agencija ukinili, podatki pa kažejo, da je skozi roke in prste Mamićeve agencije šlo približno 80 nogometašev (Balaban, Leko, Olić, Cesar, Pranjić, Modrić ...). Zdaj se je njegov klub uvrstil še v ligo prvakov. »Z vstopom v ligo prvakov smo zaslužili veliko denarja. S tem denarjem bomo pozimi sestavili senzacionalno ekipo. Zdaj si predvsem želim, da se združijo naši navijači. Tistim, ki zahtevajo, da odidem, pa najavljam, da bo prišel tudi ta dan. Samo malo naj še potrpijo,« je po tekmi z Mariborom napovedal Zdravko Mamić.

Za navijaško skupino Bad Blue Boys je Mamić absolutist, Dinamo pa le igračka v njegovih rokah. »Zaradi njega Dinamo in reprezentanco danes spremlja najmanj gledalcev v Evropi. On in še nekaj ljudi okoli njega so ustvarili nedotakljivo cesarstvo. Vendar se vsako cesarstvo nekoč konča; morda je začetek konca prav dejstvo, da je prvo tekmo Dinama (s Portom op. p.) v ligi prvakov gledalo le 4683 gledalcev,« so zapisali jezni navijači.

Vendar se Zdravko Mamić ne da. Nihče ne ve, kdaj bo spet »ponorel« na navijače ali na novinarje, jim preklinjal mater ali kogarkoli drugega, že čez minuto ali dve pa jih povabil na pijačo. Je bogat in spreten poslovnež – tudi zaradi tega ga ne marajo –, je odrezav in nepredvidljiv. In takšen bo ostal, dokler bo v svetu nogometa, še zlasti na Hrvaškem, kjer si vsak starejši moški predstavlja, da je selektor reprezentance in trener vodilnih hrvaških klubov. Potem se bo nemara umaknil v svoje cesarstvo ob morju in dogajanje na nogometnih igriščih »nadziral« od tam.