Nov pohod »akademikov« pod vrh NZS

»Nikomur nisem in ne bom obljubil ničesar. Sestavil sem odličen program, takšen, kot ga še ni bilo. Če bom izvoljen na podlagi tega programa – in ne s pomočjo dogovorov, čeprav slednji zagotavljajo zmago na volitvah –, bo NZS postala najboljši servis za klube in vse ljubitelje nogometa v Sloveniji.« (iz volilnega programa Ivana Simiča, februar 2009)

Se še spomnite Ivana Simiča, magistra pravnih znanosti, ki redno žanje nagrade za najboljšega davčnega strokovnjaka v Sloveniji in je lanskega novembra sestopil z vrha najuglednejše športne organizacije pri nas? Simič, ki je sestavil »najboljši program doslej«, bo že ta mesec (nogometna) preteklost, prihodnost pa njegov naslednik, ki bo javnosti predstavil – o tem sem prepričan – »vsaj tako dober program«. Priznam, še bolj kot leta 2009, ko na volitvah še zdaleč ni zmagala le vsebina, sem bil nad programom Ivana Simiča presenečen nekaj let prej, ob njegovem gladkem, a pričakovanem porazu proti poznejšemu zavezniku Rudiju Zavrlu.

S preveč kompleksnimi in preobširnimi programi je vselej križ, mi je nekoč zatrdil nek ugledni profesor na ekonomski fakulteti, ne moreš jih namreč uresničiti. Bolje je vzpostaviti klasična red in disciplino, program pa zožiti na nekaj ključnih in najusodnejših točk ter njegovo implementacijo v prakso zaupati sposobnim in zaupanja vrednim kadrom. Teh Ivan Simič – žal – ni imel, oziroma povedano drugače: podporo za naskok na vrh NZS je iskal pri napačnih ljudeh, ki so ga odstavili veliko pred iztekom njegovega mandata. Za osvežitev spomina na zmagovalno moštvo (opis iz programa): magister pravnih znanosti Ivan Simič govori angleško, nemško, hrvaško in srbsko, ekonomist Franc Kopatin angleško, italijansko, rusko, hrvaško in srbsko, diplomirani ekonomist Franc Kangler angleško, italijansko, rusko, hrvaško in srbsko, univerzitetni diplomirani inženir Stane Oražem angleško, italijansko, hrvaško in srbsko, diplomirani specialist menedžmenta Radenko Mijatović nemško, angleško, makedonsko, hrvaško in srbsko, ekonomist Branko Florjanič pa angleško, hrvaško, srbsko, nemško in italijansko! Curriculum vitae za vrh Gazproma ali vsaj za direktorja Microsofta za jugovzhodno Evropo, ne pa za vodenje NZS.

Nadaljevanje poznate: skupini visoko izobraženih multilingvistov ni uspelo razviti osnovne komunikacije s »preprostimi« reprezentanti (ki resda govorijo več tujih jezikov kot omenjeni), ali rešiti 1. SNL pred potjo v amaterizem. Težje pa si je zamisliti, da glavni igralci na tej šahovnici še niso spoznali, da so bile njihove poteze napačne, da je kralj padel in da so preprosto passé .

Med devetimi kandidati za podpredsednike NZS je veliko takšnih, ki so (so)odgovorni za nastali položaj, takšnih, ki so obrnili hrbet svojemu šefu (kako naj jim predsedniška kandidata Aleksander Čeferin in Tugo Frajman verjameta, da se jima ne bo ponovila Simičeva usoda!?) in takšnih, ki ne uživajo zadostnega ugleda znotraj nogometne družine.

Omenjeni možje bodo težko pomagali novemu predsedniku, z lahkoto pa bodo našli dodatno funkcijo za nabiranje dnevnic in kilometrin. Si predstavljate, da bi Barack Obama ključne položaje v ZDA zaupal ljudem iz Busheve administracije? Seveda ne, zato se ob sleherni menjavi izvršne oblasti v ZDA poslovi več desettisoč uradnikov. Pri nas pa ad infinitum vladajo kameleoni.
Slovenija resda nima takšnega kadrovskega potenciala kot ZDA ali npr. Nemčija, Indija in Kitajska, nabor imen za podpredsedniške položaje NZS pa bi menda lahko premogel več od priimkov Oražem (LJ), Turk (MB), Mijatović (sodniki), Kopatin (NG) in Florjanič (združenje klubov), ki so vladali s Simičem in le iščejo novega botra, ter Ban (KP), Glažar (PT), Kacijan (MS), Vengust (CE) in Marjon (trenerji), ki so že videni kadri.

Predsednik, ki bi dobil mandat z deljenjem funkcij zavoljo morebitne obljubljene podpore – kdo bi volil s figo v žepu, lahko zaradi tajnosti volitev preveri le načelnik Horatio Caine –, bi bil vnaprej obsojen na neuspeh. Tako bi namesto karizmatičnega liderja z ustrezno avtoriteto, ki bi znal obrzdati leglo hijen in miriti parcialne interese lokalnih lobijev, agresivnih menedžerjev in drugih nogometnih zajedalcev, nogometna družina na sončni strani Alp dobila – kar zadeva nujnost sprememb – marioneto z omejenim manevrskim prostorom. To bi bilo v času, ki je pred najbolj nadarjeno generacijo slovenskih nogometašev doslej, nemara usodno za čudovito igro z žogo pri nas.