Novo presenečenje tihega Vikinga

Prvič po trinajstih letih bodo v wimbledonskem polfinalu igrali štirje igralci, ki so v preteklosti že osvojili vsaj eno lovoriko za grand slam. Federerja, Hewitta in Roddicka so vsi pričakovali med najboljšo četverico. Družbo jim presenetljivo dela Šved Thomas Johansson, ki je po senzacionalni zmagi na Odprtem prvenstvu Avstralije preživljal hude čase.

Od našega poročevalca

»S trenutno generacijo ni nič narobe. Nekaj ni bilo v redu z našo. Da je imela tako majhna država, kot je Švedska, v določenem trenutku tudi po pet predstavnikov med najboljšo deseterico, nikakor ni bilo normalno. Današnji igralci še vedno plačujejo davek naši uspešnosti. Ljudje med drugim delajo krivico obema našima Johanssonoma, saj Thomas in Joachim sodita v sam svetovni vrh,« razmišlja nekdanji švedski as Mats Wilander, ki v svoji bleščeči karieri, v kateri je osvojil sedem naslovov za grand slam, v Wimbledonu nikoli ni igral v polfinalu. Lahko je le sanjal o uspehih Björna Borga in Stefana Edberga, ki sta Švedski priigrala kar sedem naslovov. Prav zaradi tega še toliko bolj ceni letošnji dosežek svojega rojaka Thomasa Johanssona, ki je po letu 1993 sploh prvi Viking med najboljšo četverico.

Kariera tihega Johanssona, ki je pred tremi leti v Avstriji postal verjetno najbolj presenetljivi zmagovalec turnirja za grand slam, je že nekajkrat visela na nitki. Prvič, ko mu je bilo petnajst let in njegovi starši niso imeli dovolj denarja. Drugič pa le leto po senzacionalni zmagi v Melbournu, ko je moral zaradi operacije kolena izpustiti celotno sezono: »Denar smo nekako zbrali, novega kolena pa ne moreš kar kupiti v trgovini. Zaradi tega tudi sam nisem bil povsem prepričan, če se bom sploh kdaj vrnil. Lanskega januarja sem v Adelaidi nastopil na svojem prvem turnirju. Bil sem presenečen, koliko novih imen se je pojavilo v času moje odsotnosti. Ko na treningih nisem uspel dobiti niti enega niza, sem pomislil, da vse skupaj nima pravega smisla. Šele ko sem ugotovil, da so moji partnerji igrali v polfinalu in finalu, sem spoznal, da moja igra niti ni tako slaba,« pravi Johansson.

»V Avstraliji sem pred tremi leti igral najboljši tenis svojega življenja, ampak telesno nisem bil tako dobro pripravljen kot sedaj. Čas, ko nisem mogel igrati tenisa, sem izkoristil za kondicijske in fizične priprave. Trenutno se na igrišču sploh ne utrudim in tudi po napornih točkah se lahko takoj vrnem v igro. To je v tenisu zelo pomembno,« še dodaja dvanajsti nosilec, ki mu travnati tenis ni neznanka, saj je pred tremi leti tik pred Wimbledonom zaporedoma osvojil turnirja v Halleju in Nottinghamu. Johansson je na svoj drugi grand slam finale čakal kar tri leta in pol, s tridesetimi leti in tremi meseci je tudi daleč najstarejši polfinalist letošnjega turnirja.

Tudi njegov naslednji nasprotnik Andy Roddick se zaveda, da je Šved nevaren tekmec: »Thomas ima zelo kompletno igro, v kateri skorajda ni pomanjkljivosti. V preteklosti sem ga že dvakrat premagal, ampak še nikoli se nisva pomerila na velikem odru. Prav zaradi tega pričakujem zelo izenačeno partijo.« Ne glede na razplet spopada z lanskim finalistom je Šved več kot zadovoljen z doseženim: »Le turnirji za grand slam, kjer je treba dobro igrati dva tedna, so pravi pokazatelj dobre igre. Zaradi tega sem presrečen, da mi je končno uspelo pet zaporednih partij odigrati na visoki ravni. Vesel sem tudi, ko odprem švedske časopise, ki Wimbledonu posvečajo precejšnjo pozornost. Temu v zadnjem času namreč še zdaleč ni bilo tako.« Kaj šele bo, če bo Thomas morda igral v nedeljskem finalu?