O belih miših

To je preveč celo za »banana« države iz osrednje Afrike, kaj šele za članico Evropske unije, ki naj bi sodila v razviti civilizacijski svet. Kakšno zvezo imajo vse te neprijetne zadeve s slovenskim športom, se najbrž sprašujejo mnogi, misleč, da je šport s svojim temeljnim poslanstvom – zdrav duh v zdravem telesu – izvzet iz aktualnih družbenih dogodkov – afer? Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Kjer je dim, je tudi ogenj. O tem že ptički na veji čivkajo. S temi in podobnimi reki bi lahko odgovoril tistim, ki meni in podobnim očitajo, da v vsem vidim bele miši. Morda jih res velikokrat, ampak ne zaradi prekomernega uživanja alkohola, marveč zaradi povsem razumljivega poslanstva: da poskušam prežati na nepridiprave, da zaznavam nepravilnosti, če jih že ne morem videti, in nanje opozarjam. Da včasih iz muhe naredim slona! Drugi organi, seveda tisti, zadolženi za zakonitosti in pregon, pa naj opravljajo svoje poslanstvo! Razmišljam o športu, se razume.

O nogometnem dimu in ognju bi lahko spisal knjigo. Zapisal pa bom le nekaj svežih in malo manj svežih dejstev. Glavni pokrovitelj Nogometne zveze Slovenije je Hypo Group. Med številnimi projekti te finančne družbe, ki so zdaj pod drobnogledom preiskovalcev iz matične družbe, je tudi poslovna stavba Rotonda, kamor naj bi se preselila NZS. K sreči so (kdo pravi, da delajo le škodo?) člani izvršnega odbora NZS preprečili namero prvega moža v odstopu, ki naj bi bil poslovno povezan s Hypo Group, da se NZS preseli v pregrešno drage prostore tik pred izbruhom nepremičninske krize.

To je prva »bela miš«, druga je italijanska. Že pred časom sem se spraševal, kako in zakaj so nogometni menedžerji čez noč odkrili nogometni raj Slovenija? Praktično je niso povohali do lanskega leta, potem pa kar naenkrat bum. V obdobju največjih goriških uspehov in zadnjega tekmovalnega podviga slovenskega kluba v najmočnejši klubski konkurenci, ligi prvakov, niso zmogli plačati piškavih nekaj stotisoč evrov za recimo tedaj in leto ali dve pozneje vesoljce za zdajšnje upe – Valterja Birso, Mirana Burgiča, Bojana Jokiča, Marka Šulerja, Tima Matavža, Etiena Velikonjo. Zdaj so menda odšteli kar pol milijona za ne več rosno mladega, 22-letnega Jasmina Kurtiča, ki še v 1. SNL ni pošteno brcnil žoge. Podobno je z 18-letnim Koprčanom Enejem Jeleničem. Luciano Moggi? Glavni akter ene največjih italijanskih nogometnih afer (calciopoli) pa že ni več bela miš. Za svoje rabote na Apeninih je – glej ga glej – uporabljal telefonske številke enega od slovenskih mobilnih operaterjev!?

Domišljam si, da bo nekaj na tem, kar pravi mafijski skesanec, da je Slovenija idealna dežela za finančne malverzacije. Če seveda posli prinašajo koristi tudi nogometu, potem morda država zamiži na oko, da njej ni treba skrbeti za igro, ki ji več daje, kot ona njej. Zato NK Maribor pozivam, naj razkrije, koliko so znašale odškodnine za igralce, ki so odšli v letu 2010. Z izpiski nakazil vred. Vijoličnim ne očitam grehov, a bi lahko bili vzor Sloveniji. Zdaj, ko v času krize delajo čudeže, o katerih ekonomisti teoretično razglabljajo: da na zaposlenega naredijo skoraj rekordno dodano vrednost!