O Ljubljana! srečna, draga vas domača

»Ljubljana bo do leta 2012 še bolj vsestransko kot doslej postala mesto športa, prepoznavno v Evropi in svetu,« je zapisano v prvem stavku uvoda v Strategijo razvoja športa v mestni občini Ljubljana od 2008 do 2012. Besede so obetavne, stanje dobro poldrugo leto po tem, ko so bile napisane, precej manj. Leto 2009 je mogoče razglasiti za ljubljansko športno leto nedogajanja, vsaj ko gre za velike, vrhunske dogodke, zaradi katerih bi bila slovenska metropola kaj bolj razpoznavna zunaj naših meja.

 

Od vladavine športnega »fanatika« Zorana Jankovića, ki je iz rokometašic Krima naredil evropske klubske prvakinje, iz slovenskih rokometašev pa podprvake stare celine sredi dvorane Tivoli, je bilo pričakovati marsikaj drugega. Pa ne le zaradi pretekle angažiranosti, temveč tudi zaradi sedanjega prijateljevanja in primerjanja z zagrebškim kolegom Milanom Bandićem, pod katerim je hrvaško glavno mesto postalo prava športna metropola. V Zagrebu so letos okronali nove rokometne svetovne prvake, zaradi turnirja ATP so ga obiskala nekatera od najbolj zvenečih teniških imen, Snežna kraljica na Sljemenu je bila spet smučarski spektakel, primerljiv s Kitzbühlom in drugimi najbolj slovitimi postajami belega cirkusa ... Nazadnje je Zagreb, ki je le nekaj dni po odpovedi Madonninega koncerta v Ljubljani »zmagal« tudi z dvodnevnim spektaklom U2, gostil še vrhunski atletski miting za veliko nagrado, na katerem je slovenski junak SP Primož Kozmus doživel aplavz za šampiona, kakršnega v Ljubljani pač ne more.

 

Brežiški silak je nekaj dni za tem postavil slovenski rekord in najboljši izid sezone na svetu v metu kladiva - v Celju, od katerega je Maribor »podedoval« tekme naše nogometne reprezentance, ki bo v sredo v Ljudskem vrtu odigrala eno odločilnih tekem v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo prihodnje leto v Južni Afriki. Vse se dogaja mimo Ljubljane, »zibelke« večine slovenskih športnih »pravljic«. Janković je zagatno stanje, povezano tudi z izgradnjo novega štadiona (v Stožicah zadnje tedne menda gradijo s »svetlobno hitrostjo«), resda že nasledil od predhodnikov, a njegova športna administracija je v tem letu storila bore malo, da bi ljubljanski kibici za kakšen dan pozabili na obubožano klubsko sceno v glavnem mestu, na to, da so državni prvaki v vodilnih kolektivnih panogah lahko le košarkarji Olimpije in rokometašice Krima, ki v svojih prvenstvih ta čas nimajo prav resne konkurence. Za celjenje ran so premalo univerzitetno evropsko prvenstvo v rokometu, dan slovenskega rokometa in pripravljalna tekma košarkarske reprezentance. Takšni dogodki so bili praviloma domena športnih vasi, kakršna je ta čas Ljubljana. Bo kaj drugače, ko bo postavljen stožiški »lepotec«?