Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovensko nordijsko smučanje je v drugem poskusu vendarle dobilo vodstvo, ki bo naslednja štiri leta krmarilo barko po razburkanem domačem in svetovnem morju. Toda brez zapletov na ponedeljkovi deseti redni seji zbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, ki je trajala rekordnih pet ur in pol, le ni šlo. Če je šlo pri volitvah novih predsednikov odbora (Franci Petek) in zbora (Jožef Ograjenšek) še vse bolj ali manj gladko, pa so težave po pričakovanju nastale pri imenovanju direktorja nordijskih disciplin, ki je navsezadnje z veliko večino postal Primož Ulaga.
Razpisne pogoje, ki so jih po posredovanju predstavnikov klubov konec marca na izredni seji zbora za skoke in NK prilagodili za Ulago (prav zanj so znižali zahtevano stopnjo izobrazbe!), je po tolmačenju Jara Kalana, direktorja Smučarske zveze Slovenije, v celoti izpolnjeval zgolj Jelko Gros. In ker jih Ulaga niti tretji kandidat Alojz Poklukar, ki je bil že vnaprej obsojen na neuspeh, v zahtevanem roku nista dopolnila, so njuni vlogi nameravali že zavreči in na direktorski stolček posaditi Grosa. Vendar pa je tedaj vik in krik zagnala večina navzočih na seji z Viktorjem Robnikom, predsednikom SSK Mislinja, na čelu, češ da trenerska licenca že ne more biti pogoj za direktorja.
Vroče ozračje v jedilnici na Parmovi, kjer ima sedež Smučarska zveza Slovenije, se je ohladilo šele takrat, ko so izglasovali tudi možnost obravnav Poklukarja in Ulage. Medtem ko je Poklukarjeva predstavitev minila hitro, je Ulaga podobno kot Gros po dolgem in počez predstavljal svoje načrte. »Menim, da imamo lahko na sleherni tekmi za svetovni pokal skakalca med najboljšo osmerico oziroma dva med deseterico, zaradi česar se ne morem sprijazniti zgolj s tremi, štirimi ali petimi vrhunskimi uvrstitvami v sezoni. Zato zagovarjam vizijo zmagovitih reprezentanc, kakršni sta Finska in Norveška, od koder bi rad tudi pripeljal novega glavnega trenerja,« je položil na mizo svoje karte novi-stari direktor nordijskih disciplin.
V nadaljevanju je večkrat izrazil prepričanje, da naši skakalci po sposobnostih prav nič ne zaostajajo za Finci, Norvežani ali Avstrijci. Pri tem je navedel primera Rok Benkovič–Thomas Morgenstern in Rok Urbanc–Janne Happonen, ki so si bili v mladinski konkurenci še bolj ali manj enakovredni, nato pa je med njimi nastal velik prepad. Kot na primer med Morgensternom, za katerega se pokrovitelji sedaj kar tepejo, in Benkovičem, ki ga po Ulagovem mnenju »nihče več ne povoha«. Prav tako velja za Urbanca, letos solidnega skakalca v celinskem pokalu, in Happonena, ki je v tej zimi začel krojiti svetovni vrh. Ne razume, kaj dela slovenska stroka narobe, da je tako, kot je.
Tudi njemu naj bi svojčas govorili, da v svetovnem pokalu ne bo ničesar dosegel, pa jih je vseeno prepričal o nasprotnem, ker je vseskozi verjel vase. In tako verjame tudi v Primoža Peterko, Roberta Kranjca, Roka Benkoviča & Co., ki imajo po njegovem na voljo tako dobre razmere za delo, da bi bili lahko na vsaki tekmi povsem v ospredju, kot moštvo pa redno med najboljšo trojico. »Na žalost se skokov ne da naučiti le iz učbenikov. Če bi bilo tako enostavno, bi bili mi najboljši, kar so kazali rezultati naših testov. Tako pa smo se na olimpijskih igrah borili s Kanadčani, ki imajo vsega pet resnih skakalcev. Namesto da bi storili korak naprej, smo šli nazaj. In če se bomo tolažili, da pravzaprav nismo tako slabi, ne bomo nikdar uresničili visokih ciljev, v katere trdno verjamem,« se je razgovoril Ulaga, ki je imel – kot je poudaril – zlasti na začetku mandata leta 2002 dela vrh glave.
»Bilo je toliko obveznosti in dolgov, da sem kaj kmalu spoznal, zakaj pred štirimi leti nisem imel tekmeca. Zdaj so zadeve urejene, zato je, jasno, tudi kandidatov več. Kar zadeva denar, smo zdaj globoko v plusu – ocenjujem, da ta znaša 60 do 70 milijonov tolarjev –, pri čemer še nismo koristili zadnjih državnih sredstev. Za naslednjo sezono načrtujemo prihodke v višini 1.680.000 evrov, odhodkov pa naj bi bilo za poldrugi milijon evrov,« je še razkril direktor nordijskih disciplin in na prošnjo Mirana Tepeša na glas sestavil trenersko piramido, kot si jo je zamislil. Za športnega direktorja je predvidel Vasjo Bajca, za glavnega trenerja slovenske reprezentance v smučarskih skokih pa Kjetila Strandbråtna, dosedanjega pomočnika Mike Kojonkoskega na Norveškem. »Vikingu« bi asistiral Gorazd Pogorelčnik, ki je bil doslej na čelu naše izbrane vrste B, le-to bi prevzel Matjaž Triplat. Slednji je bil v zadnjih sezonah trener mladincev, kar naj bi sedaj postal Matjaž Zupan.
Ulaga je po izvolitvi potrdil, da se omenjeni trenerji bolj ali manj strinjajo z njegovimi predlogi, a to ni povsem tako. Dejstvo je, da je večina za svoje nove vloge izvedela šele iz medijev. »Ravno sem se vrnil iz Brazilije, tako da me je Ulaga z ekipo, za katero upam, da ni dokončna, močno presenetil. S Primožem sva se sicer pogovarjala v Planici, a nič o konkretnih zadevah. Za mizo naj bi se usedla v kratkem in tedaj bom vedel več. Vsekakor moram najprej vse skupaj prespati,« je včeraj omenil vidno presenečeni Bajc. In četudi bi predlagani trenerji sprejeli vloge, bi jih moral pred dokončnim imenovanjem – kakor velevajo pravila igre – najprej potrditi vsaj odbor za skoke in NK ...
Preberite v sredini tiskani izdaji Dela.
