Bitka za dediščino

Pogled iz pisarne v stolpnici One Churchill Place v finančnem središču Canary Wharf na vzhodu Londona je novembra 2006 ponujal prelet okolice, katere apatični utrip je bil v popolnem nasprotju z bliščem poslovne oaze sredi angleškega glavnega mesta, kjer se vsako uro zgodi za nekaj milijard transakcij. In je korak ljudi, ki poslujejo v tej oazi, temu primeren. Hiter, odločen, ošaben, samozavesten, samovšečen. Niti ne more biti drugačen. V brezobzirnem konkurenčnem boju za naslednji bonus ob koncu leta je podkrepljen s kofeinom, tudi kokainom. Težko je drugače zdržati ritem pogosto nemogočih rokov, velikih tveganj, nenehnega obiskovanja prireditev, na katerih je treba biti viden, da človek velja za uspešnega, in vsakdanjih napornih potovanj od doma do pisarne. Od pisarne do doma. Skozi to magično velemesto. Tako zelo privlačno. Tudi tako zelo utrudljivo. Zloščena pročelja bank, svetovalnih podjetij in oglaševalskih agencij so v obiskovalcu osrednje pisarne organizacijskega komiteja olimpijskih iger za leto 2012 zbujala ambicije, zavist, skomine in čuden strah hkrati.

Okolica je bila slika počasi razpadajočega industrijskega londonskega predmestja, ki se je v drugi polovici devetnajstega stoletja razvilo s prihodom železnice. In začelo zastajati, ko se je London iz industrijskega središča spremenil v storitveni center, katerega preživetje je že nekaj časa preveč odvisno od finančnih ustanov. A ravno zato ker sta Canary Wharf in Stratford soseda, ravno zato ker finančniki iz luksuznih pisarn skozi velikanska okna zrejo na razmajane kamionete, parkirane pred majhnimi obrtnimi delavnicami, katerih lastnikom se niti malih oken ne ljubi več umiti, se je Stratford zdel najboljša izbira, ko je London 15. julija 2003 v konkurenci Havane, Leipziga, Istanbula, Madrida, Moskve, Ria de Janeira, New Yorka in Pariza na sedež Mednarodnega olimpijskega komiteja v švicarsko Lozano poslal kandidaturo za organizacijo letnih olimpijskih iger leta 2012.

Namreč, Mednarodni olimpijski komite je dal vsem zainteresiranim vedeti, da bodo pri izbiri upoštevali izpolnjenih pet pomembnih pogojev trajnostnega razvoja območja, na katerem naj bi stala osrednji stadion in tudi večji del tekmovalnih prizorišč. Še posebno osrednji stadion, ki je tolikokrat prej po koncu iger ostal stadion duhov, naj bi pomenil pridobitev za mesto in še posebno za degenerirano območje, na katerem bi ga gradili.

1. Zgraditi stadion tako, da bo uporaben dolgo časa in da bo njegova nadaljnja uporaba upravičila stroške gradnje.

2. Vnaprej zagotoviti poslovnega partnerja, ki bo sposoben stadion upravljati in ki bo znal negovati njegovo dediščino.

3. Po olimpijskih igrah leta 2012 stadion čim prej operativno odpreti.

4. Zagotoviti, da bo stadion tudi po olimpijskih igrah 2012 ostal simbol gospodarske, infrastrukturne in socialne obnove območja.

5. Zagotoviti nadaljnjo fleksibilno uporabo stadiona ter na njem organizirati dinamičen program dogodkov, ki bo vse leto dostopen tudi šolam, lokalni skupnosti, širši javnosti in elitnim športnikom.

Vprašanje je torej bilo, kdo bo po igrah lahko zadovoljil vseh pet pričakovanih želja Mednarodnega in lokalnega olimpijskega komiteja. Jasno je bilo le, da bo najverjetneje partner nogometni klub, najraje iz elitne lige Premiership, kajti težko si je zamisliti podjetje, ki ne bi bilo ugleden profesionalni nogometni klub in bi bilo sposobno nase in zato tudi na stadion skoraj vsak teden vezati nekaj deset tisoč ljudi ter poleg tega skrbeti tudi za njegovo dediščino. West Ham United se je od samega začetka zdel logična izbira. Ne le zaradi domovanja na robustnem vzhodu Londona, kjer leži tudi Stratford. Tudi zato, ker so za West Ham v šestdesetih letih dvajsetega stoletja igrali Martin Peters, Geoff Hurst in Bobby Moore, zelo pomembni člani reprezentance, ki je leta 1966 osvojila naslov svetovnega prvaka. Mooore je kot kapetan in podaljšana roka selektorja Alfa Ramseyja reprezentanco tudi vodil na igrišču. Toda tudi Tottenham Hotspur, katerega stadion White Hart Line leži na severovzhodu Londona, se je pojavil kot morebitni partner. West Ham United in Tottenham sta se torej morala spustiti v poslovno, lobistično in javnomnenjsko bitko, v kateri je zmagovalec moral dokazati, da bolje od tekmeca razume pomen stadiona, katerega gradnja bo na koncu stala 496 milijonov funtov, in bo zato tudi bolje upravljal z dediščino iger ter znal v njegovo uporabo vključiti vso skupnost. O tem se je odločalo podjetje, ki so ga v okviru organizacijskega komiteja olimpijskih iger poimenovali Olympic Park Legacy Company. S kratico OPLC, torej.

Ves članek si preberite na www.polet.si