Tiskane izdaje
Na vprašanje, koliko slovenščine se je naučil v skoraj dveh letih, kolikor je že trener hokejskega moštva Tilia Olimpija, Hannu Järvenpää odvrne, da na žalost ne dosti. »Prav vsi, s katerimi imam opraviti, zelo dobro govorijo angleško, zaradi česar pri učenju slovenščine ne napredujem tako, kakor bi si želel,« prizna 48-letni Finec in se po krajšem premisleku le spomni nekaj besed(nih zvez) v slovenskem jeziku: »Dober dan. Kako si? Jebeno dobro! Najboljši Hebi.« Led je prebit, sproščen pogovor za Nedelo, med katerim ne manjka smeha, se lahko začne.
Odličen štart ljubljanskih hokejistov v razširjeno avstrijsko prvenstvo 2011/12 ga kajpak veseli, nikakor pa ne preseneča. »A pomembno je predvsem, kje bomo uvrščeni po 40. kolu. Naš cilj je vsekakor prebiti se v končnico in v njej poseči čim više. Ne bom pa presenečen, če bomo tudi ob koncu rednega dela povsem v ospredju, kajti imamo zares dobro ekipo,« je Järvenpää zadovoljen z moštvom, ki ga ne bi spreminjal. Četudi bi imel na voljo neomejeno denarja?
»Hja, v tem primeru pa bi si prizadeval v naše vrste zvabiti Kanadčana Sidneyja Crosbyja, Slovaka Zdena Charo in rojaka Mikaela Granlunda. Ne trdim, da so najboljši hokejisti na svetu, verjamem pa, da je z njimi užitek delati, če si trener, poleg tega so magnet za navijače,« je presodil trener Tilie Olimpije in pribil, da za nobeno ceno ne bi zamenjal vratarjev Jeana Philippa Lamoureuxa in Matije Pintariča, posebej pa je pohvalil tudi Hebija, svojega pomočnika Andreja Hebarja.
Vesel je, ker ima s svojimi varovanci zelo dobre odnose. »Vrata moje pisarne so jim vseskozi odprta, zmeraj lahko pridejo k meni in me vprašajo, karkoli si želijo,« je razkril Järvenpää, prepričan, da lahko tivolski klub premaga sleherno moštvo iz njegove domovine, v seriji na več dobljenih tekem pa bi v dvobojih z njimi potegnil krajšo. Ob tem je pristavil, da je v finski ligi poudarek na obrambi, medtem ko v EBEL prevladuje napadalna igra, kar mu je nadvse všeč.
Pivo in voda sta super
Ko je sredi decembra leta 2009 pripotoval v Slovenijo, dežela na »sončni strani Alp« zanj še zdaleč ni bila popolna neznanka. »Vedel sem, da je glavno mesto vaše države Ljubljana, da je bila Slovenija nekdaj del Jugoslavije in da mora biti v vaši deželi obilo gora. To sem sklepal po slovenski zastavi oziroma njenem grbu, ki mi je padel v oči med svetovnim prvenstvom v hokeju na rolerjih leta 2007 v Nemčiji, kjer se je finska reprezentanca, ki sem ji takrat pomagal, dvakrat pomerila s slovensko,« je kolo časa za štiri leta zavrtel nazaj Järvenpää in pripomnil, da je sprva mislil, da je Janica Kostelić Slovenka. A so ga tu hitro podučili, da je v resnici Hrvatica.
V Ljubljani se vse od prihoda odlično počuti. »Mesto ima čudovito središče in tudi drugače lahko veliko ponudi,« je poudaril nekdanji izvrstni hokejist, ki je med letoma 1986 in 1989 igral v najmočnejši ligi na svetu (NHL), v kateri je nosil dres moštva Winnipeg Jets. Za nameček je bil član finske reprezentance, ki je na olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu zasedla sedmo mesto in se slabe tri mesece pozneje ovenčala s srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu na Češkem.
V stanovanju za Bežigradom živi sam. Soproga Susanna ima na Finskem službo, otroci - 25-letni Jan, 22-letna Janica in 16-letna Jeanette - pa študijske oziroma šolske obveznosti. »A me pogosto obiščejo, tako da smo tudi med sezono veliko(krat) skupaj,« je povedal Järvenpää in razkril, da je šel nekaj časa po njegovih stopinjah Jan, ki je hokej igral tudi v tujini (na Švedskem in v Franciji).
Všeč mu je majhnost Slovenije, da lahko - kadar ima prost dan - skoči na morje ali v gore. »Pozimi grem, kadar le utegnem, smučat na Krvavec, večkrat se povzpnem tudi na Šmarno goro. V Espooju, mestu blizu Helsinkov, kjer živim že vrsto let, takšnega hriba pač nimamo,« je pojasnil trener Tilie Olimpije, ki sicer prihaja iz Ouluja. Eden od njegovih tukajšnjih ciljev je enkrat osvojiti Triglav.
»Zame najlepši slovenski kraj je Bled, čudovit pa je tudi Bohinj,« je omenil gorenjska bisera, prav tako je navdušen nad tukajšnjo hrano. »Karkoli sem pokusil mesnega, je bilo zelo okusno, enako velja za pice. Kadar me obiščejo prijatelji ali sorodniki, vsi uživajo v vaših dobrotah. Da ne omenjam Unionovega piva, ki mi pričara nasmeh na obrazu,« je v smehu dejal finski strokovnjak in pohvalil tudi vodo iz pipe. Sprva jo je kupoval v plastenkah, zdaj na to niti pomisli ne več.
Vozniki tekmujejo v prehitevanju
Ob dobrih izkušnjah pa ima v Sloveniji tudi nekaj slabih. »Ko sem se danes odpravljal na trening - tu zelo rad kolesarim -, nikjer nisem našel svojega kolesa. Spraševal sem se že, kje sem ga pustil, ko sem le dojel, da so mi ga ukradli. Že drugič,« se je jezil Järvenpää, ki ga moti tudi to, da kolesarji tu ne nakažejo smeri, v katero zavijajo. Pri njih to naredijo z roko. Tudi sicer se slovenska vozniška kultura precej razlikuje od tiste v deželi tisočerih jezer.
»Vozniki tu kar tekmujejo med seboj v prehitevanju, najraje v škarjice, potem pa močno zavirajo pred rdečo lučjo na semaforju. Kje je tu logika?« se sprašuje finski trener, ki se rad pošali tudi na račun svoje naivnosti, zato ne pozabi opisati dogodka, ki se mu je pripetil nedolgo tega. »Na moja vrata je potrkala ženska mojih let in me prosila, da ji posodim 26 evrov, češ da nima nič denarja, njenima otrokoma pa se mudi na letalo za Španijo. Toliko menda stane prevoz do Brnika. Ko sem ji izročil želeno vsoto - v denarnici sem imel ravno 27 evrov, tako da mi je ostal le še kovanec za en evro -, mi je obljubila, da mi bo še isti dan vrnila. Seveda je nisem več videl ...«
Iz Nedela
