Serie E (A)

Gre mar samo za refleksijo stanja v italijanski družbi, ki komaj še stoji na nogah in prav po klovnovsko kleči pred za zdaj še živim obeliskom Silvia Berlusconija, klovna ne čelu italijanske vlade? Gre morda za posledice staromodnega poslovnega modela, v katerem so lastniki objektov lokalne oblasti in klubi najemniki in ni zato nihče skrbnik? Gre morda zgolj za neprimerno infrastrukturo, ki onemogoča sodobno tržno poslovanje in na običajen dan v večini primerov deluje kot v jugoslovanski ligi nekje sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja? Gre zgolj za nenavadno obdobje, skozi katero so šle tudi druge evropske velesile? Zakaj torej je Serie A, elitno italijansko nogometno tekmovanje, ki je v petinpetdesetletni zgodovini UEFA Lige prvakov dalo tri klube, ki so si med seboj razdelili dvanajst naslovov v najprestižnejšem klubskem tekmovanju na svetu, nenadoma na obrobju največjih evropskih nogometnih lig? Poslovno. In tudi nogometno.

Med dvajsetletno fašistično diktaturo Benita Mussolinija je italijanski klubski nogomet naredil velikanski korak naprej. Il Duce je bil namreč prepričan, nikakor ne edini diktator, da mora njegov totalitarni režim nadzirati vsak vidik življenja Italijanov, tudi šport in rekreacijo. Še več, Mussolini je tudi pravilno predvidel, da je dobrohotni vpliv športa na družbo neprecenljiv, da ves čas ustvarja režimu nadvse naklonjeno mnenje v javnosti in tudi izjemne priložnosti za fotografiranje ob resničnih športnih junakih. V uvodni besedi h knjigi Uga Frigeria, trikrat zlatega v hitri hoji na olimpijskih igrah v Antwerpnu 1920 in Parizu 1924, je Mussolini zapisal: »Športni dosežki stopnjujejo ugled naroda in moške pripravljajo na boje na vojnem polju, dobrohotno vplivajo tudi na ugodno fizično počutje in moralno krepost ljudi.«

Leta 1926 se Mussolini ni lotil le prenove organiziranosti italijanskega športa, ukazal je tudi reorganizacijo klubskega nogometa, ta naj bi bila bolj »v sozvočju z novim načinom življenja italijanske nacije«. Bil je celo tako nadut, morda zaslepljen z lastno pomembnostjo, da je trdil, da nogomet v resnici ne izvira iz Anglije, za katero je bilo jasno, da se na navdušuje nad fašizmom, temveč da je zgolj logična posledica razvoja igre, ki da se je že zdavnaj prej v Firencah imenovala calcio. Mussolinijeve reforme leta 1926 so upravljanje nogometa centralizirale v Rimu, podelile so italijanskemu vladarju ekskluzivno pravico, da je sam nastavljal ljudi v upravljavske organe športnih teles. Fašisti so tako prevzeli popoln nadzor nad Federazione Italiana Giuoco Calico (FIGC), Italijansko nogometno zvezo, in v sezoni 1929/1930 prvič v zgodovini Italije organizirali nogometno prvenstvo na nacionalni ravni. Mussolinijev režim zato lahko štejemo za ustanovitelja Serie A, kot jo poznamo danes.

Članek v celoti najdete na www.polet.si