V ZDA je življenje dirka

Največjega so nanj naredili Olimpijini navijači z nabojem na stožiških tribunah, tudi kadar moštvu Jureta Zdovca ni šlo. Razen košarkarjev slovenskih športnikov ne pozna, tudi slovenskim glasbenikom še ni prisluhnil in razen Ljubljane drugih predelov države še ni raziskal. Odkril pa je veliko restavracij. Američan, ki ne jé hamburgerjev, priznava, da je kuhinja njegova šibka točka.

Američan William Kendrick Gregory, najkoristnejši igralec v prvem krogu drugega dela evrolige, od katere se je Union Olimpija že poslovila, si v Evropi služi kruh od leta 2002. Najprej se je odpravil na Otok, preden je njegovo srce dobilo zeleno preobleko, so sledili izzivi v Italiji, Franciji, Turčiji, Grčiji in Španiji. »Največja razlika v primerjavi med ameriškim in evropskim načinom življenja je tempo. Tukaj je počasnejši, ljudje so bolj potrpežljivi. V ZDA je življenje dirka! Nihče si ne vzame časa zase, za počitek in odklop. Evropski življenjski slog je bolj sproščen in umirjen. Kar mi zelo ustreza,« je 197 cm visoki košarkar iz Ohia med pogovorom v prazni stožiški dvorani potegnil vzporednico med ameriškim in evropskim načinom bivanja. Je zanj menjava okolja in kultur stresna? »Po vseh teh letih in izkušnjah ni več težko. Odhod v Veliko Britanijo je bil preprost. Predvsem zaradi jezika. No, nekaj časa sem potreboval, da sem se privadil njihovemu naglasu, nisem vedno razumel, kaj pravijo. Tako kot oni niso moje govorice,« je v smehu omenil malenkostne razlike, ki pa jih je hitro usvojil. Povsem novo poglavje se je začelo v Italiji. »To je bila res velika sprememba! Vse je bilo tuje – jezik, kultura, hrana ... A če se zdaj ozrem nazaj, sem tam najbolj užival. Prebival sem v bližini Milana, počasi odkrival italijanske besede in razbiral pomene pogovorov, všeč mi je bil tamkajšnji življenjski slog ... Zaradi pogostih selitev je prilagajanje novemu okolju zame postalo podzavestni refleks.«

Restavracije 
se prehitro zaprejo

O Sloveniji pred prihodom ni vedel skoraj ničesar. »Ko sem še igral v Turčiji, sem se udeležil desetdnevnega kampa pri vas. Poznal sem Arriela McDonalda, ki je igral v Olimpiji konec 90. let. Takrat je bil klub uspešen, vedel sem veliko o njem, tradiciji, organizaciji igre ... O državi pa nisem vedel veliko. Le to, da je majhna,« je povedal 32-letni Američan.

Se mu kaj pri nas zdi nenavadno? »Restavracije se prehitro zaprejo. Trening se konča malo pred 21. uro. Ker ne znam kuhati, bi rad večerjal. A od 21. ure naprej skoraj nikjer več ne strežejo hrane,« je poudaril. Vina ne pije, pohvalil pa je hrano: »Zelo dobra je in raznovrstna. Ker ne kuham, poznam veliko restavracij.« Podražili smo ga, ali imajo hamburgerji enak okus kot v ZDA. »Vegetarijanec sem,« je izstrelil. »Saj vem, vsi mislijo, da Američani cele dneve jemo samo hamburgerje,« je v smehu zmajeval z glavo.

Pa je morda v Sloveniji preizkusil kaj, česar drugje ni? Je morda že stopil na smuči? »Joj, tega raje ne bi poskusil. Pa tudi nisem prepričan, ali bi nam vodstvo zaradi tveganja poškodb dovolilo,« je simpatično poiskal tehten izgovor. »Nekaj pa sem le storil prvič. Silvestroval sem na prostem v središču mesta. To je bilo zame nekaj novega, drugačnega. Razpoloženje je bilo prijetno. Le zmrzoval sem preveč.«

Majhnost Ljubljane mu ustreza: »Vse je blizu, kar je super! Prometnih zamaškov iz moje perspektive ni. Najraje imam srednje velika mesta. Ne bi prebival, denimo, v mestu, kot je Los Angeles, prevelik je. Domači Columbus ima malce manj kot milijon prebivalcev, zame ravno prav, ni ne premajhno ne preveliko mesto.«

Kadar jim Zdovc nameni prosti dan, se najraje drži doma: »Gledam filme, grem kaj pojest, pokličem domov ... Ne, drugih slovenskih krajev predvsem zaradi pomanjkanja časa nisem obiskal. Tudi na zabave ne zahajam prav pogosto. Odkar sem v Ljubljani, sem bil zunaj morda štirikrat.«

Navijači bolj zvesti 
od ameriških

Najbolj ga je presenetila zvestoba navijačev. »Preden sem prišel, sem poznal klubsko dogajanje. Vedel sem, da je imel zadnja leta težave s financami, pa z lastniki. Da je dvorana nova pridobitev, sem izvedel dan pred prihodom. To je bilo lepo presenečenje (stožiška Arena je podobno velika kot dvorane, v katerih je igral med študijem na univerzi v Kansasu, op. p.) ... Ta podpora vso sezono je prava odlika navijačev! Na sredini evroligaški tekmi, ko nam je že zmanjkalo goriva, so nam kljub porazu po tekmi ploskali. Opažam, da evropske oboževalce preveva večja športna strast in zvestoba. Ko najdejo svoje moštvo, je njihovo do konca življenja. V ZDA se ta pripadnost ves čas spreminja,« je potegnil še eno vzporednico med dogajanji na dveh celinah in dodal, da je Union Olimpija naredila to sezono pomemben korak, velik napredek, ki kaže na pravo smer prihodnosti.

Po koncu kariere se bo vrnil domov. »Najraje bi živel v Ohiu ali Miamiju. V Evropi sem stkal veliko prijateljskih vezi, zato bi se z veseljem vračal na počitnice,« se je ozrl v prihodnost. Kdaj bo to, še ni znal povedati, a dotlej bo onstran luže odhajal le na obisk. »Z oddaljenostjo od doma nimam težav. Le med prazniki, denimo za božič ali dan zahvalnosti, me zgrabi domotožje. Takrat še pogosteje kličem domov. Vsa družina je zbrana, le jaz manjkam. Mama mi pove, kaj je skuhala, opiše, kako se imajo. Po koncu sezone pa čaka tudi mene sprostitev. Takrat dva meseca preživim na domačem terenu,« je še zaupal Kenny Gregory.