OI? Vsi bodo hoteli naš skalp

Bled - Prvi april je daleč, zato včerajšnjo nepričakovano novico ni kazalo jemati kot potegavščino. Pa vendarle: Vladislav Tretjak, najboljši hokejski vratar vseh časov, lastnik treh zlatih olimpijskih kolajn in kar desetkrat z reprezentanco nekdanje Sovjetske zveze svetovni prvak, je prišel na Bled! Sedanji predsednik Ruske hokejske zveze (FHR) je namreč eden sedmih članov komisije za koordinacijo in razvoj pri mednarodni federaciji (IIHF), med to sedmerico pa je tudi Slovenec Matjaž Žargi. Prav po zaslugi njegovih besed na zadnjem sestanku v Zürichu se je tokrat družba hokejskih strokovnjakov zbrala na včeraj pravljično lepem Bledu. Tretjak je prvič doslej obiskal Slovenijo, v posebnem pogovoru za Delo pa je spregovoril tako o zadnjem ruskem hokejskem razcvetu kot tudi o možnostih naše dežele na ledeni ploskvi ...

»Res, prvič sem v Sloveniji, nikdar prej ni bilo časa ali priložnosti. Ko je bila vaša dežela še republika jugoslovanske federacije, sem bil med udeleženci olimpijskih iger v Sarajevu. Zdaj mi je žal, da bom tako hitro zapustil Bled, obveznosti v Moskvi kličejo, v torek bom že na letalu,« nam je ob uvodu nevsakdanjega pogovora ob Blejskem jezeru poudaril nekoč najboljši vratar na svetu.

Nazadnje smo se sicer srečali v prostoru za pogovore z novinarji po koncu svetovnega prvenstva v Švici. Niste skrivali ponosa in sreče ob drugi zaporedni lovoriki ruske reprezentance. Kako se danes, tri mesece pozneje, spominjate vaše nove pravljice na ledu v Bernu?
Predvsem sem srečen, ko spet doma občutim tisti že pozabljeni spoštljiv odnos do hokeja. Ni več podcenjevalnih besed, norčevanja, športna panoga si je vrnila ugled iz nekdanjih šampionskih časov Sovjetske zveze. Televizijski prenosi so zdaj spet pogostejši, na tribunah domačih tekem je več gledalcev kot prejšnja leta.

Od kod pravzaprav ta vzpon? Rusija je dolgo čakala nanj, se soočala z mučnimi porazi na ledeni ploskvi, zdaj pa je drugič zapored na svetovnem vrhu.
Verjemite, naša zveza res ni stala križem rok. Reprezentantom je omogočila brezhibne razmere, vzpostavila zdrave športne odnose, očitno pa smo zadeli tudi z izbiro strokovnega štaba. Vjačeslav Bikov in Igor Zaharkin sta trenerja najvišje ravni, delala sta v Švici in na Švedskem, zato jima demokratičen pristop ni tuj, obenem pa ohranjata v ekipi red in disciplino. Saj veste - brez tega ne gre.

Mar tega dejansko nihče ni mogel urediti prej? Je Rusija s svojo izjemno bazo igralcev res poldrugo desetletje morala čakati na hokejski naslov svetovnih prvakov?
Očitno nihče imel takšnega občutka kot zdaj selektor Bikov. Nekateri so bili uspešnejši, drugi manj. A pravljico je začel prav omenjeni strokovnjak že pomladi 2007, ko smo na SP v Moskvi osvojili resda »le« bron, toda takrat je bilo že jasno, da ta selekcija obeta zelo veliko. Nekaterim trenerjem pa zlepa ni šlo. Aleksandr Jakušev je denimo za peterburško SP 2000 zbral prav vse razpoložljive zvezdnike, Rusija pa je doživela hud polom. V slačilnici ni bilo zmagovitega vzdušja, stroka je bila povsem brez moči ...

Prav pred Bikovom pa je rusko reprezentanco vodil tudi nekdanji slovenski selektor Vladimir Krikunov. Kako ocenjujete njegovo delo?
Krikunov je kakovosten trener, to vsi v ruskem hokeju dobro vemo. Ta čas pač dela na klubski sceni, zdaj pa kot selektorja najbolj občudujemo Bikova in mu zaupamo tudi za olimpijsko leto 2010.

Prav v Vancouvru bo Rusija kot svetovni prvak zadnjih dveh let pod posebnim povečevalnim steklom. Vam ugaja vloga favorita?
Dejansko verjamem sedanjemu reprezentančnemu rodu igralcev in strokovnemu štabu. Prvi zbor bo že ta teden v Moskvi, kjer se bom v treh dneh srečal z vsemi olimpijskimi kandidati, torej tudi z asi iz NHL. Lepo bo pripotovati v Vancouver kot favorit, a naloga bo silno zahtevna. Pomislite le na Kanadčane, Američane, Čehe, Slovake, Fince, Švede - vsi se ponašajo z odličnimi hokejisti in vsi bodo proti svetovnim prvakom zadnjih dveh let še posebej nabrušeni.

Slovenska hokejska reprezentanca olimpijskega nastopa še ni doživela - kakšna je sploh prihodnost dežel z dejansko ozko bazo, kakršno imamo pri nas?
Kolikor vem, je hokejskega zanesenjaštva pri vas dovolj. Imate nekaj dvoran, klubi skrbijo za mlajše selekcije. Predvsem je pomembno ohranjati hokejsko šolo, skrbeti za trenerski kader in nastopati na mednarodnem prizorišču.

Na slovensko hokejsko sceno se po dolgih letih spet vračajo Rusi.
Navdušen sem, ker je iz leta v leto naša meja bolj odprta. Slovenija je že v evropski skupnosti, nekoč bo tudi Rusija. Lepo bo potovati brez vizumov, upam pa, da bodo ruski igralci s trenerjem pisali pri vas novo zgodbo o uspehu.

Kot predsedniku ruske zveze vam pripada silna odgovornost. Občutite gospodarsko krizo, ste imeli vsaj malce časa za poletni oddih?
Ni preprosto, a sleherni uspeh ti vlije moč. Krizo seveda občutimo, štirje klubi se zaradi pomanjkanja denarja niso mogli prijaviti za ligaško tekmovanje, vprašljiva je tudi prihodnost evropskega klubskega tekmovanja. A sam bom s svojim značajem športnika vztrajal in kandidiral za predsedniško mesto tudi na volitvah naslednje leto. Oddih? Malce sem si le privoščil: dopust sem preživel v Rigi ter v okolici Moskve z ribiško palico v roki.

Hokejske pa skorajda ne bi prijeli. Kolikor vemo, mati, nekoč igralka bendija, vas je spodbujala na poti v hokejsko šolo, oče, vojaški pilot, pa ni bil navdušen nad zgodbo na ledeni ploskvi ...
Drži, tako je bilo na začetku. A nato je tudi oče vzljubil hokej in zadovoljno spremljal naše zmage (smeh).

Iz torkove tiskane izdaje Dela