»Celjanka« šokirala atletski svet

Nekateri športniki se dolga leta trudijo, da bi se prebili na vrh, pridejo povsem blizu, a ne uresničijo svojih sanj. Nekateri pa udarijo kot strela iz jasnega, kot je to storila 21-letna metalka kopja Sara Kolak. Olimpijska šampionka rojena na Hrvaškem, »narejena« pa v Celju.

»Podelitev kolajn je bila takšna, kot sem sanjala o njej. Srce mi je razbijalo kot še nikoli, komaj sem čakala, da stopim na oder, ob himni so se mi orosile oči. Morda nisem izgledala najbolje, ker sem v noči po tekmi spala le dve uri, a za to mi je vseeno, sem olimpijska zmagovalka,« je z zlato kolajno za vratom hrvaškim in slovenskim poročevalcem iz Ria povedala Sara, ena največjih senzacij atletskega dela tekmovanj, če ne kar celotnih OI v Braziliji.

Pred nekaj dnevi je le malkodo zunaj atletskih krogov vedel zanjo, zdaj bi si jo vsi po malem lastili. Doma je iz Ludbrega v bližini Varaždina, po kajkavsko mu ona reče Ljubreg: »Dom je samo eden in vem, od kod sem doma.« Študira na Reki in tekmuje za tamkajšnji Kvarner. Ena od njenih babic je doma iz Zadra. Zato je zlata Sara vsehrvaška, zadnji dve leti pa tudi slovenska. Leta 2014 si je zaželela sodelovanje s trenerjem Martine Ratej Andrejem Hajnškom in odtlej veliko časa preživi in se pripravlja v Celju. Zakaj Slovenija in slovenski trener in ne domače okolje in znanje, so jo spraševali rojaki. »O razlogih, zakaj sem odšla, nočem več govoriti. S slovensko ekipo smo se srečali nekajkrat na treningih, videla sem, kako delajo in kakšne rezultate ima Martina. Rekla sem, da želim k njim, in tako se je razpletlo. Vse drugo je zgodovina,« je povedala zgovorna Hrvatica, ki pa o svoji »pravljici«, kako je praktično iz ničesar postala olimpijska prvakinja, ni hotela več razglabljati.

»Imam streho nad glavo, nisem lačna, imam družino, imam vse,« ostaja skromna Kolakova, ki zatrjuje, da se bo po olimpijskem zmagoslavju marsikaj spremenilo, samo ona ne. Pri sebi še ni predelala, kaj ji bo prinesel ta rezultat, zato pa ji je jasno, zakaj je zmagala. »Po operaciji rame sem predlani doživljala težke trenutke, najprej sem bila pretresena, nato pa sem si rekla: bom padla, ali se bom sestavila nazaj in bo spet vse, kot mora biti? Večina vrhunskih športnikov je prebrodila podobne trenutke in so tudi zaradi tega postali to, kar so. Ničesar ne obžalujem, poškodba me je spravila k pameti, me dvignila na noge, tako psihično kot telesno me je okrepila. Izpustila sem sezono, ampak to je imelo očitno višji namen. Kako sem prišla na vrh? Delo, značaj, psiha, moč, vse igra svojo vlogo. Po poškodbi se je izkazalo, da je glava prva. Psihično moraš biti pripravljen na vse, nikoli ne veš, kaj te bo doletelo. Danes si tu, jutri te ni. Izkoristiti je treba vsak trenutek in uživati v tem, kar te obkroža. V Riu se je poklopilo vse, delo, želja, borba. Ko prideš med najboljših 12, se boriš le za kolajne. Drugega smisla uvrstitve v finale ne vidim. Vsaka od nas bi lahko osvojila kolajno, na koncu smo jo tiste, ki smo najbolj grizle,« se zna za velike trenutke pripraviti Kolakova, ki na treningih zaostaja za slovensko partnerico, na tekmah je povsem drugače.

»Nisem v Martinini koži in ne bi govorila o tem. Žal mi je, da se ni uvrstila v finale. Pripravljena je bila dovolj dobro. Za sabo ima precej več let profesionalnega dela. Na treningih vlečeva druga drugo, spodbujava se. Sparing partnerja imaš, da sta oba na koncu boljša. Učiva se druga od druge,« je o sotekmovalki povedala hrvaška atletinja, ki predvsem upa, da bo odslej bolje preskrbljena z opremo. »Že 8. avgusta bi morala dobiti deset kopij, po pet sta jih naročila mesto Reka in Hrvaški olimpijski odbor, a jih proizvajalec ni dostavil. Metati sem morala tudi s kopji od Martine in dve poškodovala. Za to se ji bom še oddolžila,« je še povedala Sara, ki ima pri rosnih 21 letih gotovo veliko ciljev. O njih še ni hotela govoriti, želela je le uživati v slavju. Bržčas pa bo pot do njih še naprej vodila skozi Celje: »Dve leti sem že pri vas, nočnega življenja ni prav veliko, a mesto je krasno, ljudje so prijazni, tudi kakšnega Hrvata se najde, tako da se imam v Celju super.«