Tiskane izdaje
Iz mišičastih rok, potetoviranih in položenih na kolesa invalidskega vozička, je kar buhtela telesna moč, sijal je od energije in pričakovanj, preden se je vkrcal na letalo za Rio. S paraolimpijskimi igrami, na katerih bo nastopil kot prvi slovenski ročni kolesar, je Primož Jeralič uresničil velik cilj, ki ga je dosegel po letih trdih treningov in odrekanj. Ki pa so bili pravzaprav »zdravilni« za njegovo dušo in telo.
Pravi, da je šport njegova droga in da je nervozen kot »džanki«, če vsak dan ne dobi svojega odmerka. Že pred usodno nesrečo na Krvavcu je bilo tako, zdaj ni nič drugače oziroma je še »huje«. Zdaj se s športom ukvarja profesionalno in zanj živi vsak dan.
Ob padcu si je zlomil dve vretenci, sedem reber, predrl tudi obe pljučni krili in nazadnje je izvedel, da ne bo več mogel hoditi. A ga k sreči niti na mukotrpni poti iz kliničnega centra v Sočo in naprej v življenje ni zapustil nemirni duh, gibanje je postalo njegovo zdravilo. »Šport ni pomagal samo meni, temveč tudi okolici, v kateri živim. Lažje sem se vklopil nazaj, socializacija je boljša in hitrejša, spremeniš samopodobo. Veliko pozitivnih stvari prinese, poleg tega skrbiš za svoje zdravje,« je danes mož in oče dveh otrok dejal ob spominih na zadnja leta, ki pa so bila v marsikaterem pogledu bolj polna kot pred nesrečo.
Profesionalni pristop
V Novem mestu se je hitro priključil športnikom invalidom, začelo se je s košarko, nadaljevalo z atletiko, nato so mu pokazali ročno kolo. »Takoj mi je bilo všeč. Pogrešal sem to gibanje, veter v laseh. Ko sem zbral denar, sem si nabavil rabljeno kolo in začel sem voziti. Seveda je bilo težko na začetku, roke niso bile navajene,« je 33-letnik opisoval svoje začetke. Šele pozneje je spoznal, da lahko s svojo poškodbo (parapareza, spodnji del telesa ni povsem ohromljen) kolo vozi v klečečem položaju.
Tedaj je spoznal tudi sedanjega trenerja Alekseja Dolinška. V sklopu študija kineziologije je o ročnem kolesarstvu pripravljal seminarsko nalogo in potreboval je nekoga, ki bi ga testiral. »Želel si je, da se ta panoga razvije, in tako smo začeli sodelovati. Zdaj rastemo, zadnja tri leta tudi tekmujem na svetovni ravni,« je dejal Jeralič. Ob tem je omenil, da se je v zadnjih letih število ročnih kolesarjev res močno povečalo. »Še nekaj let nazaj, ko smo se prijavljali na maratone, nas je bilo 15, danes nas je že okoli sto. Baza se povečuje, toda za tekmovalno raven se jih ne odloča toliko, saj to zahteva celega človeka. Ni dovolj, da se usedeš in pelješ, je še ogromno drugih stvari, potreben je profesionalni pristop.« Tako ne gre le za nabiranje kilometrov in vrtenje gonilk. »Krepiš in treniraš vse tiste dele telesa, ki delujejo. Mišice medeničnega dna, tudi prst na nogi. Ker ko pritisneš na krmilo, vse, kar 'dela', ti lahko nekaj doda.« Poleg kolesarstva velik del njegovega treninga predstavlja tudi crossfit, z vrvmi, elastikami, veliko se je posvečal pravilnemu dihanju s prepono, čvrstil tudi del okoli medenice in hrbta. »Pri vrtenju krepiš le določene mišice, začne te zategovati, zato moraš kompenzirati in učvrstiti tudi druge, hrbtne, da se zravnaš.« Tudi prehrani so namenili veliko poudarka, opravljali krvne teste. Skratka, vse, kar počnejo profesionalci. Ker »ne moreš kar tako malo voziti in nato kar iti v Rio«.
Foto: Blaž Samec/Delo.
Šok: nova nesreča
No, še prej je treba izpolniti ključen pogoj in dobiti ustrezno kolo. To pa je lahko zelo zahtevna naloga. Ne le, ker so ta kolesa draga (v Riu bo vozil 14.000 evrov vredno kolo), temveč tudi, ker »ga ne moreš kar kupiti v trgovini«, temveč mora biti izdelano po meri. Jeralič je bil pred Riom prisiljen naročiti novega – prejšnji je bil uničen v prometni nesreči na enem od treningov. K sreči jo je sam dobro odnesel, a kljub temu je bil to nekaj mesecev pred paraolimpijskimi igrami velik šok. »Podrejo se cilji, ki si jih imel zastavljene, v kratkem času sem se moral znajti. Na srečo sva z Aleksejem našla optimalno rešitev, da sem lahko nadaljeval treninge. Dobil sem samo udarec, hitro sem se pozdravil in tako nisem izgubljal kondicije. Ni prijetno, to vnese dodatno nervozo.« Poleg tega je moral po hitrem postopku dobiti tudi novo kolo, na katerega je sicer treba čakati pol leta. A posrečilo se je, da mu ga je nemški proizvajalec štiri mesece in pol pred Riom izdelal v le osmih tednih, tako je imel tudi dovolj časa, da se je nanj privadil. Z njim je že naredil več kot 4000 kilometrov. »Kolo je zelo konkurenčno. Vidim, da lahko na treningu razvijam večje hitrosti, tudi sam lahko iz sebe stisnem več, saj je položaj sedenja malo drugačen.«
To, da si kolo nastaviš na prave, svoje nastavitve, je ključno. »To je, kakor če bi kdo treniral šprint in bi si kupil za eno številko prevelike šprinterice. Enako je, če si kolesa ne nastaviš prav. Z njim ne moreš tekmovati tako, kot bi hotel.« »Veliko je pomembnih komponent: kako daleč je gonilka stran od kolen, kako visoko ali nizko, kako dolga je gonilka ... Pomembno je tudi, kakšen položaj sedenja imaš, koliko si nagnjen naprej.«
Brez socialne note
Njegov tekmovalni razred v Riu bo H5, kolesarji invalidi so sicer razdeljeni v pet kategorij, odvisno od vrste poškodbe hrbtenice. Več ko je ohranjenih gibalnih funkcij, bolj pokonci so lahko na kolesu. V parakolesarstvu lahko vozijo tudi navadna kolesa z minimalnimi prilagoditvami, pri katerih so stroški relativno majhni, je v pogovoru pripomnil njegov trener Dolinšek in pojasnil, kako je Jeralič prišel do nastopa v Riu. »Gre za štiriletni proces, norma se dodeli državi, za katero pa točke zbira več posameznikov, ne glede na kategorijo, v kateri nastopajo. V reprezentanci je bilo šest, sedem kolesarjev, ki so vsa štiri leta nastopali in Primožu pomagali do točk. Je pa res, da je Primož prispeval levji delež in tako tudi dobil neposredno vabilo organizatorja, da nastopi v Riu.«
Pred najpomembnejšima dirkama v svoji karieri (nastopil bo tako na cestni dirki kot tudi v kronometru, 14. in 15. t. m.) se je v Braziliji že dobro privadil na razmere, enega od prvih treningov je opravil kar na lokalnem letališču, čeprav so ga preganjali zaradi pristankov letal. »Proga je precej ravninska, ob obali je manj tehnično zahtevna, ko zavije v mestno središče, pa nekoliko bolj. Bo kar zanimivo. Pričakujemo tudi močan bočni veter.« Uvrstitev na paraolimpijske igre zanj pomeni »izpolnitev sanj, potrditev nečesa, kar smo delali v zadnjih letih, napredek, ki sem si ga želel, hkrati pa tudi neki dober start za prihodnost.« Za konec pa je izrazil še željo, da bi javnost začela na dosežke športnikov invalidov gledati z drugimi očmi. Da ljudje njihovih rezultatov ne bi ocenjevali le »s socialnim čutom, temveč da bi jih vrednotili kot vrhunske dosežke«.
