Nekoč v vasi osamljen, zdaj pa v vrvežu z Đokovićem

Že pred štirimi leti je v Londonu ameriški plavalec Michael Phelps zarisoval nove mejnike in mnoge presenečal, kako ambiciozno se je lotil iger, potem ko se je pred tem v Pekingu z osmimi zlatimi kolajnami zavihtel na vrh olimpijske večne lestvice. Toda zgodbo je nadaljeval tudi v Riu, čeprav ga poldrugo leto ni bilo v vodi.

Ko se je v preteklosti udeleževal olimpijskega spektakla, so mu mnogi, naj si gre za plavalno stroko ali povsem navadne smrtnike in obenem športne zanesenjake, napovedovali vladavino, ki jo je nato tudi uresničeval. Tako prepričljivo, da se je zasidral prav na vrh posameznikov dolge zgodovine dobitnikov olimpijskih kolajn. Takrat, po Münchnu 1972, se je najprej zdelo, da bo dosežek Marka Spitza, brkatega Američana židovskega rodu, s 7 sedmimi zlatimi kolajnami v bazenu za vselej nedosegljiv, prav sanjski je (bil) videti tudi niz Larise Latinine, telovadke pri strogo selekcionirani izbrani vrsti Sovjetske zveze, na zimski sceni sta zgodbo olimpijskih mejnikov na snegu zapisala norveška asa – biatlonec Ole Einar Bjørndalen in tekač Bjørn Dæhlie.

Prav omenjenim, pa še marsikomu, pripadajo zlate strani zapisov o zgodovini olimpijskih iger, toda prav pred vsemi je zdaj 31-letni Američan iz Baltimora. Kot smo zapisali, so bile na igrah zadnje dobe, zlasti ob tistih v Pekingu 2008, njegove vrhunske predstave pričakovane, temu primerno je nato dnevno obiskoval stopničke za zmagovalce. Zdaj, pred prihodom v Rio de Janeiro in nato tudi na samem prizorišču, pa je bilo vendarle drugače. Nenazadnje se je tudi sam obnašal povsem v nasprotju s svojim urnikom iz preteklosti. Takrat se je namreč kmalu po prihodu v olimpijsko vas skril pred radovedneži, se poskusil zbrati v miru svoje sobe, z obveznimi slušalkami na glavi, sodeloval je le na zares obveznih novinarskih konferencah, drugače pa se povsem umaknil od javnosti.

Rio 2016? Potem ko se pred enim letom ni predstavil konkurenci in javnosti na svetovnem prvenstvu v Rusiji, pred tem pa domala dve leti sploh ni tekmoval, je pripotoval v Brazilijo prav sproščen. In se tako tudi obnašal od prvega dne. Večkrat se je sprehodil skozi vrvež olimpijske vasi, se brez kakršnihkoli pomislekov nastavljal pred fotografskimi aparati drugih športnikov, ki so si pač hoteli zabeležiti spomin srečanja z najuspešnejših udeležencem olimpijske zgodovine. In povrhu si je še sam želel fotografijo. »Nisem si mislil, da se bom kdaj lotil lova za posnetkom s katerim od športnikov. Pa se mi je to tukaj zgodilo že zelo hitro. Prvi ali drugi dan sem se sprehajal po naši vasi in na nasprotni strani zagledal Novaka Đokovića. V preteklosti me to kaj prida ne bi vznemirilo, nadaljeval bi svojo pot, razmišljal o plavanju, morda tudi čem drugem, da bi se kar najbolje pripravil na nastop. Tukaj pa sem pri priči spremenil smer, odšel k Novaku in se skupaj z njim fotografiral,« je dejal Američan, ki – sodeč po letošnjem učinku – nikakor ni prišel v Rio zgolj na zabavo.

Sicer se je, odkar je marca letos postal oče, precej umiril, ni več divjih zabav v dneh plavalnega oddiha. Sam je seveda glede na dolgo odsotnost preizkušanja z mednarodno konkurenco ugibal, kako konkurenčen bo na teh igrah, svojih že petih, toda že hitro je bilo jasno, da bo tudi tu na vrhu. Braziliji je pomahal v slovo s petimi zlatimi kolajnami, viden je bil tudi njegov delež pri ameriški štafeti, le prav za konec ni bil kos singapurskemu tekmecu Josephu Schoolingu. 21-letnik, ki je osvojil prvo olimpijsko kolajno za svojo deželo, je tako prekinil suvereno Phelpsovo zgodbo na 100 m delfin. V tej disciplini se je namreč Američan veselil treh zaporednih olimpijskih naslovov (Atene 2004, Peking 2008, London 2012), tudi na zadnjih treh svetovnih prvenstvih, na katerih je nastopil (Melbourne 2007, Rim 2009, Šanghaj 2011), mu na 100 m nihče ni mogel do živega. Tako pa je zdaj plavalec iz Singapurja, ki sicer biva in vadi na Floridi, osupnil konkurenco in poleg Phelpsa ugnal še nekatere, ki so sicer v plavalnem svetu že dolgo znani.

Zanimivo pa, da si je Phelps to drugo mesto v svojem zadnjem posamičnem nastopu na teh igrah razdelil še z dvema tekmecema, Južnoafričan Chad Le Clos in Madžar Laszlo Cseh sta se namreč stene v bazenu ob koncu preizkušnje dotaknila prav takrat, ko je priplaval tudi prvi as iger. Schooling pa kar ni mogel verjeti, koga je premagal. »Sploh si nisem drznil pomisliti na kaj takega. Trinajst let sem bil star, ko so se ameriški plavalci, med njimi tudi Phelps, pri nas pripravljali na pekinške OI. Srečanja z njim na naši šoli ne bom pozabil nikoli,« je omenil pred odhodom iz Ria novi športni junak Singapurja, dežele, ki se je tudi Phelpsu močno zarisala v spomin: »Tam smo seveda vadili za olimpijski nastop, a močno so me mikale tudi opice, po katerih slovi Singapur. Hotel sem si jih ogledati v naravnem okolju.«

In tako je spet prišlo na dan, da za Michaela Phelpsa ne obstaja le voda, v katerih je sicer tako suveren. Resda je med treningom vedno znova ohranjal resnost, a tudi radovednost odkrivanja česa novega, tako kot v Singapurju, mu ni tuja. Zdaj se bo iz bazena preselil k družini, če se bo še kdaj vrnil k tekmovalni srenji, bo ostalo nejasno. »O odločitvi, kako naprej, vas bom obvestil,« pa je bil kratek odgovor na sklepno vprašanje novinarske konference v Riu, ali bo zdaj sledila upokojitev.