Nogometni Braziliji zlata olimpijska tolažba

Rio de Janeiro – Maracana, finale Brazilija – Nemčija. Na svetovnem prvenstvu bi bila to prvovrstna nogometna poslastica. Na olimpijskem turnirju manjkajo največji zvezdniki, a to so, ko je šlo za olimpijsko zlato, opazili le nevtralni gledalci. »Cariocam« je bilo vseeno, Nemcem se je bilo treba tako ali drugače oddolžiti za predlanski šok v Belo Horizonteju. Za to je poskrbel Neymar in postal narodni junak.

Kdo pravi, da nogomet ne sodi med udarne olimpijske panoge? Nikjer drugje res ne bi, ker je edini v »olimpijski družini«, v katerem že po pravilih ne nastopa absolutna konkurenca, a v Braziliji ni dvoma o tem, kateri je za njih šport številka ena, ne glede na rang tekmovanja. Gostitelji iger so na Maracani osvojili svojo šesto zlato kolajno v Riu, s čimer so te OI postale njihove najuspešnejše doslej, a najbolj so si želeli prav to zlato. Vsaj sodeč po obisku in vzdušju v nogometnem finalu, ki je bil najbolje obiskan dogodek iger. Na nabito polni Maracani je bilo med 79.000 gledalci le za vzorec takšnih, ki niso bili odeti v rumeno. Prišli so po zadoščenje za »mineirazo«, polfinalni poraz z 1:7 proti Nemcem v polfinalu SP 2014, čeprav na igrišču to pot ni bilo nikogar od tistih, ki so 775 dni prej igrali na tej »sramotni« tekmi v Belo Horizonteju. Iz narodne zavesti je bilo treba iztisniti tudi spomin na »maracanazo«, šokantni poraz v finalu SP 1950 proti Urugvaju na Maracani. Pa še nekaj je žulilo Brazilce, trije porazi v dosedanjih treh olimpijskih finalih (Los Angeles 1984, Seul 1988 in London 2012).

Mladci iz kategorije do 23 let, ki jih je vodil zvezdnik Barcelone, so nosili izjemno breme, a navijači so jim takoj dali vedeti, da jih podpirajo enako, kot če bi igrala najmočnejša brazilska selekcija. Vzdušje ne bi bilo dosti drugačno, če bi bil to finale svetovnega prvenstva. Maracana je dihala s svojo ekipo, navijala in prepevala. Brazilska »torcida« je hitro opravila z vprašanjem, ali je bil boljši Pele ali Maradona, Nemcem pa dala vedeti, kdo je petkratni (in ne le štirikratni) svetovni prvak. Zdi se, da so imeli Brazilci na Maracani tokrat tudi angela varuha, ki je po nemških strelih v prvem polčasu žogo trikrat poslal v prečko in ne v domača vrata. Z odbojem od prečke pa se je zatresla mreža gostov – Neymar je v 26. minuti rojake v delirij spravil s tako natančnim prostim strelom, da bo po vrnitvi k Barceloni lahko prosil Lionela Messija, da mu odstopi kakšen strel. Proslavil je v slogu Usaina Bolta, ki mu je ploskal s tribun.

A Nemci ne bi bili Nemci, če ne bi vztrajali. V 59. minuti so po šolski akciji izenačili z golom napadalca Schalkeja Maxa Meyerja. Brazilci so prejeli prvi gol na olimpijskem turnirju in Maracana je za nekaj minut zastala. Nato pa stopnjevala pritisk na tekmece, ki se niso dali vse do izvajanja enajstmetrovk, pri katerem sta bila junaka dva. Vratar Weverton, ki je ubranil zadnji nemški strel, in Neymar, ki je zabil odločilni gol. »Hvala bogu, moji družini in mojim prijateljem. Kritizirali so nas, a odgovorili smo z nogometom. To je eden najlepših trenutkov v mojem življenju,« je bil vzhičen Neymar, na katerega so rojaki po bledih uvodnih predstavah v curkih zlivali gnojnico. Posnetek mladega navijača, ki je z dresa številka 10 izbrisal Neymarjevo ime in vpisal ime kapetanke ženske reprezentance Marte, je bila velika uspešnica družbenih omrežij. Navijači so pesem o Peleju in Maradoni prepesnili v Marta je boljša od Neymarja. Vse to mu je prišlo do živega in sredi največjega slavja je naznanil: »Po pogovoru v družinskem krogu sem se odločil, da ne bom nikoli več kapetan reprezentance.«

»To je del brazilske navijaške kulture. En dan ljubimo, naslednji dan sovražimo in obratno. Vedeli smo, da moramo odgovoriti navijačem in to smo tudi storili, zmagali smo,« je o čustvenih zasukih povedal brazilski selektor Rogerio Micale, o olimpijski zmagi pa dodal: »Ta zmaga je lahko v ponos reprezentanci in brazilskemu ljudstvu. Mineirazo je za nami, zdaj lahko v prihodnost zremo z več optimizma, brazilski nogomet je živ in ima velik potencial.« To drži, a na pravo revanšo za Belo Horizonte bo vendarle treba počakati vsaj do SP v Rusiji 2018.