Rio de Janeiro – Če bodo slovenski rokometaši po porazu v četrtfinalu proti Danski vedno imeli mešane občutke, ko se bodo spominjali olimpijskega nastopa v Riu de Janeiru, bo Arena do Futuro v olimpijskem parku Barra za vselej kraj srečnega imena za slovenski sodniški par Bojan Lah-David Sok. Štajerca sta uresničila sanje o sodelovanju na največjem športnem dogodku in delo opravila z odliko.
Športnikom olimpijske igre predstavljajo Mount Everest, enako velja za delivce pravice. Lah in Sok, nekdanja rokometaša, ki sta v sodniških vodah že 15. sezono, sta se najprej izkazala na evropskih in svetovnih prvenstvih za ženske, naslednja prelomnica je bil krstni derbi med Celjem in Gorenjem, v prejšnji sezoni jima je uspel preboj v ligi prvakov, zdaj so kot češnja na torti prišle še olimpijske igre. Ni slabo za fanta, ki nadaljujeta uspešno tradicijo slovenskega sojenja, v katerem sta olimpijsko ledino orala Štefan Jug in Herbert Jeglič (Seul 1988, Barcelona 1992), za njima so se zvrstili Leon Kalin in Enes Korić (Sydney 2000), Janko Požežnik in Darko Repenšek (Atene 2004) ter Nenad Krstić in Peter Ljubič (Peking 2008 in London 2012). Zadnja sta celo sodila v finalu v Londonu.
»Najprej so bile to le sanje, potem sva bila vsako leto bliže cilju in zdaj sva ga uresničila,« je na prehojeno pot ponosen Bojan Lah: »Sprva je bilo nekaj treme, saj nisva vedela, kako bo vse skupaj videti, a sva se hitro znašla.« Debitirala sta na tekmi med Dansko in Argentino, kmalu je sledil veliko težji izziv, ko sta bila na očeh domače javnosti na tekmi Brazilije proti Tuniziji. Drama se je razpletla z delitvijo točk … »Kadar je dvorana polna in so čustva razgreta, je to za sodnika znamenje, da se mora še bolj zbrati in odmisliti vse moteče dejavnike. Padeš v neki poseben film. Bolj nama ustreza, kadar je dvorana polna. Ko je prazna, lahko nehote zaslišiš kakšno opazko s tribune, ki ti ne da miru,« je zaveso nad drugo platjo športa malce razgrnil Lah, za katerega je bil četrtkov polfinale med rokometašicami Norveške in Rusije že sedmi nastop.
V olimpijsko vas ni vstopa
Po četrtfinalnem obračunu med Nemčijo in Katarjem tik pred usodno tekmo Slovenije sta si dala roko in se objela. Pa je vedno tako ali se kdaj tudi postrani pogledata? »Pri nama je vedno tako. Sva bratranca in najboljša prijatelja. Tudi kadar imava občutek, da nisva imela najboljšega dne, se spodbujava. No, potem v garderobi včasih že pade tudi kakšna drugačna opazka. Vedno pa narediva analizo, saj je to edina pot k napredku. Učiti se je treba tudi iz lastnih napak,« samokritika ni tuja Lahu, mlademu očku iz Velike Nedelje.
Športniki imajo svojo olimpijsko vas, v katero sodniki nimajo vstopa. »Vse uradne osebe smo nastanjene v hotelih zunaj olimpijske vasi. Tako se tudi spodobi, da ni kakšnih trenj ali nespodobnih povabil. Bivamo kakšne pol ure vožnje stran od olimpijskega parka. Srečala sva tudi druge slovenske sodnike, vendar smo precej razkropljeni, saj so prizorišča oddaljena.« Za sodnike je dobro poskrbljeno, pravita: »Moram reči, da vse poteka gladko. Na začetku so se organizatorji še malce lovili, s prevozi je bilo nekaj težav, ker so se šoferji izgubljali, potem pa je steklo in nimava se nad čim pritoževati.«
Zadnji vrh: finale OI
Zdaj je v njunih karierah samo še en vrh, finale olimpijskih iger. »Pogovarjali smo se o tem in v šali sva dejala, da v Riu še nikakor nočeva soditi finala, saj bi to pomenilo, da Slovenije tam ne bo. Morava se zavedati, da sva tukaj med mlajšimi pari, na moškem turnirju celo druga najmlajša. Verjamem, da bova priložnost dočakala kdaj pozneje.« Za sodnike velja, da so najboljši, kadar se jih ne opazi. Povsem obratno je pri športnikih. A tudi sodniki med seboj tekmujejo. »Imamo uradnega ocenjevalca, s katerim po tekmi opravimo pogovor, pogledamo morebitne sporne situacije in na koncu dobimo oceno. Morava si jo dati tudi sama. Na koncu se točke seštevajo. Kombinacija ocen in ugleda sodniškega para je odločilna. Katero tekmo bova sodila, izveva šele večer pred tekmovalnim dnem,« je pojasnil Lah.
Čeprav sta zaradi narave poklica obdana s plaščem objektivnosti, jima čustva kljub temu zlezejo pod kožo, kadar igra Slovenija. »Saj ste lahko videli, kako sva se obnašala na tribunah, kadar je igrala Slovenija. Malce se že morava držati nazaj, toda v sebi sva goreča navijača naše reprezentance. Večino fantov zelo dobro poznava, z nekaterimi sva celo igrala, zato pač ne moreva biti nepristranska. Škoda, da se našim ni izšlo po željah, ampak saj bodo še priložnosti.«