Tiskane izdaje
Danska je zasluženo osvojila naslov olimpijske prvakinje. Navijal sem zanjo, predvsem zaradi tega, ker sem privrženec skandinavskega sloga, hitrega z ostrimi podajami, veliko tekanja in bliskovitmi nasprotnimi napadi. Morda zdaj Danci niso bili več tako hitri, ker sodijo v starejšo kategorijo reprezentanc, toda na vrhuncu so uglasili prav vse odlike, zrelost, izkušnje in znanje. Mikkel Hansen je vseskozi držal Dansko v igri, prej in tudi v finalu, ko se mu je pridružil še vratar Nicklas Landin, za Francijo ni bilo upanja.
Francija je bila prav tako zasluženo finalistka, a sem vseeno zadovoljen, da se je prekinila njena olimpijska vladavina. Njena izrazita igra na moč mi ni všeč, čeprav jo je vedno odlikovala maksimalna telesna pripravljenost, v tem delu je bila vedno najboljša in najmočnejša.
Pa vendar, Danska na olimpijskem vrhu je presenečenje, kljub vsemu nima kdo ve kakšne širine in je že kar težko držala visok ritem. Je pa ta trenutek tudi edina skandinavska ekipa za svetovni vrh, Švedi so me nekoliko razočarali. Finalistki sta bili izkušeni reprezentanci, morda sta naznanili novi red. Zadaj je vendarle na papirju ekipa prihodnosti Nemčija. Njeno tretje mesto je realno, Poljska je presenečenje, Hrvati so in bodo zraven, saj imajo ob Nemčiji in Sloveniji eno od mlajših ekip. V seštevku je bil olimpijski turnir dokaj izenačen. Še posebej v skupinskem delu tekmovanja, v izločilnem delu pa so najmočnejši vendarle izstopali.
Slovenski nastop je bil pozitiven, dansko zmagoslavje pa je še bolj »oplemenitilo« naš učinek. Selektor Veselin Vujović je pravi mož, prinesel je nekaj novega, fantje mu sledijo in zaupajo. Seveda obstajajo pomanjkljivosti, ki jih je treba še izpiliti.
Naša največja težava je tako ali tako že dolgo znana. Povezana je z znunanjimi strelci. To je sistemska pomanjkljivost, saj strelca, razbijača in še visokega moža povrhu ne izvrže narava, treba ga je vzgojiti, skrbno brusiti in biti potrpežljiv. To je delo trenerjev in klubov. Visoki igralci, ki praviloma ustrezajo profilu strelcev, so v obdobju oblikovanja ponavadi rahlo nerodni, nespretni. Ključno je obdobje, ko so stari 14, 15 let. Trenerji večinoma obupajo nad njimi, ker tehnično zaostajajo, zato se nemalokrat zgodi, da ti mladi igralci tudi prehitro odnehajo.
Hitrih rešitev na teh položajih nimamo, zato upam, da bo Borut Mačkovšek postal resnejši, zrelejši, da se bo lahko razvil v »bombarderja«, za kar ima potenciale. Slovenija vsekakor še ni dosegla vrhunca, njena prednost je mladost.
Pogled strokovnjaka: Skandinavska zmaga
Rokometni trener Ivan Vajdl: Slovenski nastop je bil pozitiven, dansko zmagoslavje pa je še bolj »oplemenitilo« naš učinek.
Objavljeno
22. avgust 2016 10.07
Ivan Vajdl na tekmi med Koprom in Velenjem. Koper 28. marec 2015.
