Realnost finali, kolajna le na dva, tri cikluse

Rio de Janeiro – Vladimir Kevo, nekdanji metalec kladiva in dolgoletni trener Primoža Kozmusa, je sredi februarja postal predsednik strokovnega sveta Atletske zveze Slovenije in kot tak je tukaj v Riu imel pod drobnogledom sleherni nastop slovenskih atletov. Pri vsakem tekmovalcu je zgodba drugačna, a ko potegne črto, je splošna ocena pozitivna.

Kako bi se glasil prvi vtis po koncu tekmovanj na olimpijskem štadionu? Kdo od atletov je upravičil vaša pričakovanja?

Imeli smo nekaj vrhunskih nastopov. Izpostavil bi skakalko s palico Tino Šutej kot edino finalistko. Luka Janežič je bil eden boljših členov ekipe. Mlad je in zanesljiv. Dosegel je državni rekord in nastopil v polfinalu teka na 400 metrov, kar je super. Potem imamo Žana Rudolfa, ki je s svojim najboljšim izidom sezone na 800 metrov potrdil kakovost. Robert Renner v skoku s palico ni storil tistega, po kar je prišel. Na tekmovanje je prišel dobro pripravljen in skok, ki ga je opravil pri 5,60, kaže na to. Ne smemo pozabiti Maruše Černjul, ki vso sezono skače zelo zanesljivo in 192 cm je zelo soliden rezultat. Teh pet nastopov bi ocenil za dobre, če ne vrhunske.

Pa ostali, verjetno ste več pričakovali zlasti od Martine Ratej?

Martina je bila gotovo razočarana, saj je verjela, da ima v sebi met za finale in še kaj več. A če pogledamo potek njene sezone, ni bilo presenečenje. Najdlje je kopje vrgla malo čez 60 metrov, tukaj malo pod to mejo. V bistvu ni naredila »kiksa«, vendar njena raven je nizka. Od šprinterk nismo mogli pričakovati vrhunskega rezultata. Maja Mihalinec bi lahko nekaj dodala, Sabina Veit pa je tekla slab rezultat. Tu imamo še Danejo Grandovec, ki je v maratonu povsem zatajila in pri njej niti nima smisla izgubljati besed.

Če primerjamo plavanje, v katerem finala ni bilo, in atletiko, se zdi, da ima slednja vendarle več perspektive, da bi nekega dne spet dala tekmovalca, ki bi lahko krojil svetovni vrh, se strinjate?

Stroka si je pred igrami za cilj zastavila dva finala. S finalno uvrstitvijo Šutejeve in polfinalom Janežiča v izjemno hudi konkurenci ocenjujem, da je ta izpolnjen. Kar zadeva prihodnost, je treba absolutno dodati Rennerja, ki je z bronom na evropskem prvenstvu v Amsterdamu nedavno dokazal, da je mož za velike tekme. Mihalinčeva je še relativno mlada. Zdaj je vprašanje, kaj bo s Černjulovo, toda po njenih besedah se namerava še bolj posvečati atletiki in peljati zgodbo do leta 2020 in OI v Tokiu. Za prihodnost slovenske atletike nam ni treba biti preveč v skrbeh, toda realno v tem trenutku na vidiku nimamo kandidatov za kolajne na olimpijskih igrah.

Janežič bi lahko v prihodnost krojil vsaj evropski vrh, mar ne?

Absolutno. Fant je bil s svojimi 21 leti najhitrejši belopolti tekmovalec na 400 metrov. Sprašujem se, zakaj ne bi verjeli potencialu, ki ga Luka premore, da bi ga dokončno razvil in nekega dne tekel globoko pod 45 sekundami, s čimer bi bil redni finalist na največjih tekmah.

Christophe Lemaitre je dokazal, da se je mogoče kosati z vsemi …

Prav to. Težave so v naših glavah, ker si ne upamo verjeti, da smo to zmožni.

Izhajate iz kladiva, finale je pokazal, da je disciplina, v kateri je Kozmus osvojil dve olimpijski kolajni, v krizi. Za zlato je prvič od leta 1984 zadostoval met pod 80 metri. Branilec naslova Krisztian Pars je zmogel komaj 75,28 metra.

No, za Parsa je bilo pričakovano, imel je zdravstvene težave in bil aprila operiran. Presenetljiv je bil izpad Pawela Fajdeka v kvalifikacijah. Dejstvo pa je, da disciplina stagnira oziroma nazaduje.

Kako ocenjujete delovanje slovenskih klubov, delajo dobro, je sodelovanja dovolj?

Vedno je prostor za izboljšave in ko se bodo naši klubi »poštimali« in ponudili boljše razmere svojim atletom, potem bo tudi zvezi lažje, da se bo še bolj posvetila vrhunskim tekmovalcem. AZS že zdaj namenja znatna sredstva za vrhunsko selekcijo, ta so celo najvišja doslej. To je v tem trenutku njen optimum.

So kadrovske zamenjave v vrhu zveze vplivale na njeno delovanje?

Vse spremembe v pisarni AZS niso imele neposrednega vpliva na stroko. Normalno je, da se dogajajo spremembe v vodstvih, tako v športu kot v gospodarstvu.

Je glavno spoznanje iger v Riu, da slovenska atletika ima perspektivo, četudi je tokrat ostala brez odličja?

Kolajna je želja ne samo Slovenije, ampak tudi veliko večjih držav. V atletiki tekmuje 210 držav, to je globalen šport in izjemno težko je priti v vrh. Za deželo z dvema milijonoma ljudi je velik uspeh že finalni nastop. Kolajno pa si lahko kvečjemu obetamo na dva ali tri olimpijske cikluse. To je naša želja in tudi realnost.

Kot se je zgodilo pri čudežni hrvaški metalki kopja Sari Kolak …

To je čudovita zgodba, lahko smo ponosni na njen uspeh, saj je plod slovenske stroke.

Torej stroka dela dobro, drži?

Če bomo živeli od samohvale, potem bomo zaspali. Stroka mora delati več in bolje.