S kolajnami z OI, s SP in z EP doma v drugem razredu

Ljubljana – Tomaž Čopi, trener Tine Mrak in Veronike Macarol oziroma ženskega dvoseda 470, je iskriv sogovornik, predvsem pa človek brez zadržkov in »dlake na jeziku«, ko gre za pogovore o jadranju. Ni mu težko povedati, da moramo olimpijske nastop realno ovrednotiti. Tudi nastop dvojca Mrak-Macarol.

Pravite, da je sicer res lepo videti slovenski špinaker na čelu, ampak regata za kolajne je zgolj ena od mnogih, če nisi v igri za kolajno. Kako gledate oziroma ocenjujeta nastop vaših deklet?

OI so tako krute, da štejejo le kolajne. Vse drugo gre v pozabo. Kdo pa se bo pojutrišnjem še spomnil odličnega jadranja Tine in Veronike in dejstva, da bi bili srebrni, če ne bi bilo diskvalifikacije. Njun nastop je bil odličen, če ne bi bilo ...

Diskvalifikacij oziroma črtanja 6. mesta?

Prva diskvalifikacija po protestu Rusinj je bila res neumnost, druga je bila vrh nedoslednosti sodnikov. Podoben primer, kot se je zgodil Tini in Veroniki v 8. regati, ko se nista mogli izogniti dotiku, se je zgodil tudi Američankama na neki drugi regati, pa so protest zavrgli. Mi smo v jadranju kot Slovenija na evropskem sodišču. Majhni. Vse proteste izgubimo. Tudi Tina in Veronika sta prav vse proteste izgubile. Delno sem sam kriv. V Riu smo imeli svetovalca za pravila, ki ga sicer poznam kot sodnika na RC-ju. Po diskvalifikaciji sem se z njim skregal, ker je bil po mojem razumevanju pravil premalo odločen na protestu.

V jadranje ste vpeti že tri desetletja – najprej kot olimpijec v dvosedu 470, nato kot trener, član strokovnega sveta in tudi tekmovalec na velikih jadrnicah. Je bil Rio de Janeiro vrhunec slovenskega jadranja?

Za Vasilija Žbogarja vsekakor da, za slovensko jadranje pa menim, da je bil vrhunec v Atenah 2004, ko je Žbogar osvojil kolajno v laserju, Vesna Dekleva in Klara Maučec stav na 4. mestu za točko zgrešili kolajno v razredu 470, nastopili pa smo še jaz z Davorjem Galvino v razredu 470, Gašper Vinčec v finnu in Teja Černe v evropi.

Z Žbogarjem že vrsto let niste v dobrih odnosih. Neradi ocenjujete njegovo jadranje. Pa vseeno, kako gledalte na njegov brazilski nastop?

Veste, zakaj je osvojil kolajno? Ker zna jadrati, ker na tekmah tekmuje z glavo. Njegovi tekmeci veliko stavijo na opremo, moč, mladost. Zato so tudi tako nihali v spremenljivih razmerah. Nekateri, kot denimo Danec Høgh-Christensen, so mislili, da bodo pometli z Vasilijem in konkurenco, če bodo jadrali na Pokalu Amerike in v Rio nastopili z dveletnimi pripravami.

Rio de Janerio 2016 je vrhunec vašega štiriletnega dela z Tino Mrak in Veroniko Macarol. Kakšno izkušnjo imate?

Vsakič, ko govorim o Tini in Veroniki, se spomnim najine zgodbe z Mitjo Margonom. Bila sva večno sama. To, kar se je nama dogajalo, sem pri delu z dekleti poskušal izločiti. Imeli sta trenerja, ki ne samo, da jima je s svojim znanjem in izkušnjami pomagal strokovno napredovati, ampak je bil tudi sogovornik, s katerim rešuješ različne dvome. Zelo dobro sem vedel, koliko potrebujeta treninga, za olimpijsko tekmovalno raven. V jadralskih krogih je bilo sicer veliko dvomov, vendar se na »gostilniške« kritike nisem oziral, ker sem jima zaupal.

Jadralske karte jadranskega akvatorija so se v Riu spremenile. Hrvati ne le, da so dobili prvo kolajno, ampak so osvojili zlato in srebro. Kaj pa Italijani?

Zero, nada, niente, nič. Si predstavaljate, kaj to pomeni za tako veliko jadralsko velesilo? Hočem reči, da smo dolgo capljali za Italijani, pa smo jih prehiteli. To so zdaj naredili Hrvati z nami. Če bomo vztrajali pri sedanjem sistemu, bomo ostali v ozadju, kajti Italijani se bodo zavoljo vse jadralne infrastrukture in tradicije ter množičnosti zagotovo pobrali, Hrvati bodo samo še nadgradili, kar so dosegli v Riu, ker na Jadranu drugače razumejo šport kot pri nas.

Kakšna pa je sploh prihodnost slovenskega jadranja?

Če ne bo drugačne podpore, se mu piše slabo, kot veslanju. Problem slovenskega jadranja je po eni strani, da je vezano na družine, po drugi pa je dobro, ker brez njih ne bi nihče od sinov in hčera prišel tako visoko, če ne bi imeli podpore doma in v jadralni zvezi, ki jo te družine obvladujejo. Če bodo Žbogar, Mrakova in Macarolova nehali, na naslednjih OI ne bomo osvojili kolajne. Počakati bomo morali, da zraste nov rod. Tu mislim predvsem na svetovne prvake v mlajših kategorijah – Petra Lina Janežiča in Anžeta Podlogarja ter Roka Verderberja.

Navkljub vsem kolajnam v zadnjih 15 letih je slovensko jadranje v očeh OKS drugorazredno. Kaj menite o tej ignoranci?

Ne razumem olimpijskih velmož. Ve se, kateri športi prinašajo olimpijske kolajne. Če niso dovolj olimpijske kolajne na Oi in SP oziroma odprtih EP, potem zelo dvomim o njihovi strokovnosti in verodostojnosti.

Napovedali ste, da ne boste več trener. Kakšna je potemtakem prihodnost Markove in Macarolove?

Jadranje je zahteven tudi zato, ker štiri leta delaš za eno tekmo, ki pa jo lahko izgubiš, če nimaš sreče z vremenskimi razmerami. Ko pogledam nazaj, dobim občutek, da smo v razredu 470 kot zakleti. Nikoli se nam nič ne izide vsaj približno tako dobro, kot denimo Žbogarju. Res pa je, da dobri imajo vselej srečo, kakorkoli jo že opredelimo. Veronika in Tina sta nedvomno dozoreli v vrhunskii jadralki. Imata torej znanje, za seboj pa izjemno izkušnjo. Tudi status vrhunskih športnic do Tokia 2020 imata zagotovljen. Škoda bi bilo, če nehali. Je pa res, da pri ženskah nikoli ne veš, kdaj jima v podzavest potrka želja po materinstvu.