Tiskane izdaje
Rio de Janeiro - Svetovno javnost je pred septembrskim začetkom paraolimpijskih iger v Riu pretresla zgodba 37-letne belgijske športnice invalidke, atletinje Marieke Vervoort, potem ko so mediji nekoliko napihnili njene besede, češ da si želi v Riu osvojiti kolajno, nato pa se posloviti od najbližjih in oditi na evtanazijo. Odličje srebrnega leska na 400 metrov z vozičkom ima v žepu, zbrani sedmi sili pa je zanikala, da želi umreti. Čeravno, kot priznava, včasih težko prenaša bolečino, bi rada še naprej živela in evtanazije, v njeni domovini sicer dovoljene, vsaj zaenkrat še ne namerava uporabiti.
Poročanje belgijskih medijev je označila za veliko napako: »Dejala sem zgolj, da sem začela razmišljati o evtanaziji, potem ko sem leta 2008 dobila dovoljenje zanjo. A nato so novinarji zgodbo umetno napihnili in zatrjevali, da jo bom uporabila že po igrah. Še vedno uživam v slehernem trenutku uspešne športne poti, zato zanjo še ni napočil čas. Morda, ko bo težkih trenutkov več kot lepih.« Belgijka že od 16. leta boleha za neozdravljivo degenerativno boleznijo, odkar so ji začeli odpovedovati organi, je na invalidskem vozičku. Vendar pa se ni vdala: sprva je igrala košarko, nato poskusila še s triatlonom, ko pa ji zdravstveno stanje tega ni več dopuščalo, se je posvetila atletiki. »Bolečine so zares hude, izgubljam tudi zavest, toda zaenkrat še vidim smisel, predvsem zavoljo številnih lepih trenutkih,« je dodala Belgijka.
