Vujović bi zajokal: Izgubljeno v slačilnici

Rio de Janeiro – Veselin Vujović po porazu slovenskih rokometašev, ki so se na bitko z Dansko odpravili s slepimi naboji, ni počakal na prvo vprašanje in začel monolog, v katerem ni skril razočaranja, ker se mu je zgodil »déjà vu« z januarskega EP na Poljskem. Njegovi borci so v četrtfinalu podlegli pritisku in neslavno sklenili nastop na olimpijskih igrah s 37 goli v svoji mreži.

»Nismo bili niti slaba kopija ekipe, ki je aprila v Malmöju premagala Španijo in si priborila olimpijski nastop, niti tiste, ki si je junija utrla pot na svetovno prvenstvo prek Norveške,« je preobrazba srčne čete v skupek bledih posameznikov presenetila Vujovića, ki je po usodnem porazu z Nemčijo v Vroclavu v pol leta čudežno dvignil krivuljo navzgor in verjel, da bo Slovenija v Riu po zelo dobrem skupinskem delu, v katerem je vpisala štiri zmage in poraz, v izločilnih bojih pokazala še boljši obraz, a se je močno uštel.

»Že v štartu so nas Danci prekosili v pristopu, želji, moči, energiji. Naša obramba je bila smešna, prejela je kar 37 golov, za dve tekmi skupaj. Karkoli smo storili, ni delovalo. Zdi se mi, da se je v moštvo spet zajedel strah pred uspehom na veliki sceni. To je sindrom, s katerim se bo treba ukvarjati,« je novo bridko soočenje s slovenskim značajem doživel »Vuja«, ki je pred tem štirikrat sodeloval na OI, kot igralec vzel dve kolajni in bil kot selektor ZR Jugoslavije četrti v Sydneyju 2000.

Ni jim bilo pomoči

Čeprav se je prvič poslovil že pred odločilnimi boji, ni vrgel puške v koruzo. »En slab dan mi ne more pokvariti celotnega turnirja, veliko dobrega smo storili, dobili nekaj mladih igralcev, na katere lahko računamo še vrsto let, kakršna sta Blaž Janc in Miha Zarabec ter še nekateri. Pokazali smo nekaj lepih predstav, moti pa me, kako smo izgubili. To res ni bilo lepo. Zdi se mi, da je bila tekma izgubljena, še preden se je začela. Fantje niso verjeli v podvig, kar mi je sporočala že njihova govorica teles, ko so šli iz slačilnice. Enostavno niso bili tu. Namesto da bi z zlatimi črkami spisali novo poglavje v zgodovini slovenskega športa in poslali svetu sporočilo, da se v naslednjih desetih letih ne bodo sprijaznili z nič manj kot kolajno, so podlegli pritisku. Težko mi je bilo opazovati, kako so nas Danci mleli. Vse jim je šlo na roko, vsak njihov strel je končal v naši mreži, vsak naš dotik sta sodnika kaznovala z izključitvijo. Ni nam bilo pomoči,« je potožil Vujović in zanikal možnost, da je bila v šesti tekmi turnirja usodna izguba telesne moči, kar je namigovala nemoč Mateja Gabra v osrednjem obrambnem bloku. »Kaj vse sem storil, da bi ga dvignil: ga opogumljal, kritiziral in spet spodbujal, pa ni šlo. Vsi zadetki so padali prek njega, dobil ni niti enega dvoboja mož na moža. Takšne luknje ne more zakrpati nihče, še posebej ne mlada igralca, kakršna sta Blaž Blagotinšek in Vid Poteko. Jedro naše obrambe je razpadlo in vratarja sta začutila, da nimata pomoči. Utrujenost ne more biti izgovor, od naše prejšnje tekme sta minila več kot dva dneva. Težava je bila v glavi, kadar je ta na pravem mestu, te nič ne more zaustaviti. To blokado bomo morali nekako razbiti, sicer za slovenski rokomet ni prihodnosti.«

Prihodnost je blizu, prinaša januarsko svetovno prvenstvo v Franciji, še pred tem začetek kvalifikacij za EP 2018 na Hrvaškem, kjer bo po Vujovićevem načrtu Slovenija pred mnogimi svojimi navijači doživela vrhunec njegovega mandata. »Nekateri igralci se poslavljajo, drugi trkajo na vrata. Najprej bo treba opraviti temeljito analizo in znova prečesati bazo. Ne potrebujem igralcev za prijateljske tekme, ampak takšne, ki bodo ob pravem času na pravem mestu in bodo znali odigrati tudi takšne tekme, kakršna je bila ta proti Danski.«

Ta mu še lep čas ne bo dala miru. »Zelo sem razočaran, jemljem jo kot osebno sramoto. Hudo mi je. Čeprav tukaj pred vami stojim pogumno, verjemite, v meni je takšen pekel, da bi najraje zajokal, če bi mi ponos dovoljeval. A obenem se zavedam, da ni konec sveta, iz tega turnirja bomo skušali izvleči kar največ koristnih spoznanj, da se bomo vrnili še močnejši.«