Zbogom, otožnost

»Saudade« pravijo Brazilci posebni vrsti otožnosti, nostalgiji, ki jo občutijo tujci, ko zapuščajo Rio de Janeiro, »najlepše velemesto na svetu«. Plaža na začetku Avenide do Pepê v Barra da Tijuca v zahodnem delu Ria je čisto nasprotje Capacabani ali Ipanemi. Tam se čas zares ustavi in težko bi našli bolj primeren kraj za zadnje druženje slovenskih športnikov, kolikor jih je ostalo proti koncu olimpijskih iger.

Večer je bil namenjen vselej dobro razpoloženemu Vasiliju Žbogarju in njegovi srebrni kolajni. Napovedane torte sicer ni bilo, ker je bilo zaradi enega od treh praznikov, ki si jih je med igrami izmislil župan mesta, ta dan vse zaprto. A nič zato, »Vasko« je užival v vsakem trenutku in niti malce ni nasprotoval, ker se je pozornost počasi vse bolj nagibala k rokometašem, ki so po dvajsetih dneh življenja v getu olimpijske vasi prvič videli, da v Riu obstaja še kaj drugega, veliko lepšega od betonskega naselja brez duše v bližini olimpijskega parka.

»Kuća, poso«, je hripal iz zvočnikov glas pokojnega Ekrema Jevrića, fantje so v treh tednih spoznali vsak grm in kamen na poti med 16. nadstropjem bloka številka 10 in paviljonom za trening čez cesto. Če ne bi ob večerih Gorazd Škof in druščina narezali malo domače salame, šunke in pršuta ter odprli kakšno pivo, bi se jim še zmešalo. Bili so najmočnejši povezovalni člen v slovenski odpravi, prav radi so se jim pridružili mnogi šporniki z obeh nadstropij nad njimi, Uroš Zorman pa je prek telefona zavrtel kakšno iz bogate zbirke jugo-hitov.

Škoda, ker rutine, ki jih je ohranjala pri zdravi pameti in jim krepila duha, niso nadaljevali vse do odločilne tekme z Dansko. Po zmagi proti Poljski so se zaprli vase, se poskrili po sobah in vsak pri sebi tuhtali, kakšno pot so morali prehoditi in kaj vse so morali prestati, da so končno prišli do dneva D, prekretnico med večnostjo in pozabo. Breme je naraščalo kot snežena krogla, naposled so se premagali sami.

Niso bili edini razočarani pred brunarico na peščeni plaži, jadralki Tina Mrak in Veronika Macarol sta se počutili ogoljufani za kolajno, Špela Ponomarenko je tuhtala, kje je izgubila tistih nekaj stotink, ki so jo ločile od zmagovalnega odra in še bi se našel kdo z višjimi obeti. Vsak je po svoje iskal tolažbo in najbolje so jo odnesli tisti, ki so prisedli k omizju z Nežko Poljanšek. Fizioterapevtka, ki je tako uspešno krmarila v ekipi Team to aMaze in bila duša Tininih uspehov, zna prisluhniti vsakomur in prav blagodejno vpliva na počutje sogovornikov.

»Saudade« je bila hitro proč, naposled je zajokalo nebo, deževalo je kot iz škafa, toda skupina si je hitro našla zavetišče v bližnji srbski hiši. Odprtih rok jih je pod streho sprejel prvi mož srbskega športa, veliki Vlade Divac. Skupaj so prešteli kolajne in izid je bil prijateljskih 4:4, res pa imajo Srbi še precej več žezel v ognju. Revanša bo v Tokiu.