Tiskane izdaje
Če bi športno življenje Iztoka Čopa in Luke Špika merili skozi prizmo običajnega smrtnika, bi ga bržkone povzeli v energično željo po dokazovanju po prvi maturi (Sydney 2000), zrelo načrtovanje (Atene 2004) in uspešno kljubovanje mlajšim, da premoreta še dovolj življenjske energije in znanja za obstanek na vrhu (London 2012). Na vsakem koraku sta (si) potrjevala, kako dober nos in občutek jih je skupaj s trenerjem Milošem Janšo vodil leta 1999, ko sta prvič sedla skupaj v čoln, Iztok tedaj že svetovni zvezdnik, Luka golobrad mladenič. Javnost je spremljala njuna odličja, zdelo se je, da se vsak njun zavesljaj spremeni v žlahtno barvo.
Že res, da je odločitev o triletnem razhodu po olimpijskem zlatu v Avstraliji odjeknila kot potres najvišje magnitude. Zakaj razbijati zmagovito kombinacijo, so se tedaj otepali vprašanj z vseh strani. A poteza je bila dobro premišljena. Po hektolitrih skupaj prelitega znoja, iskricah, tudi kakšnem nesoglasju ob občasnih različnih pogledih sta morala vsaksebi, si spočiti od tega, da sta najbližje tedaj manj videla kot drug drugega.
Kako pravilna je bila odločitev, je potrdila nadaljnja bera: skupaj sta od leta 2004 do letos osvojila še dve olimpijski odličji in štiri na svetovnih prvenstvih, od tega dva naslova svetovnih prvakov. Bila sta svetovna prvaka v letih 1999, 2005 in 2007, olimpijska 2000, odveslala izjemno SP v Gifuju 2005, kjer sta po uporu selektorju Janši, ki je ocenil, da bo to zanju prevelik napor, izbojevala dvojni spored in skupnemu zlatu dodala še srebro v četvercu brez krmarja.
Bila sta poezija na vodi, a njuna vrednost bo še večja, ko bo postalo očitno, kakšna vrzel je zazijala za to zmagovito kombinacijo. Ki je bila, ne glede na velikanske razlike v značajih in pogledih na svet, morda prav zato zmagovita. Železna disciplina Iztoka Čopa marsikateremu njegovemu potencialnemu nasledniku ni bila blizu.
Le kdo bi vsakodnevno grizel kolena pri vzponu na Pokljuko, padal domala v nezavest ob neštetih pretečenih kilometrih na smučeh v najbolj skrajnih pokljuških zimskih razmerah ali do onemoglosti vlekel za ročaje na ergometrih. In se pri tem ne ozira na vse skušnjave, ki jih ponuja okolica. Tudi Luki je bilo sprva težko sprejeti takšen pogled na svet, njuna značaja sta kot noč in dan, bistroumnost pač ne. Ko je včeraj dejal, da je razlika v letih med njima skozi različna obdobja ostajala ista, v resnici pa se je manjšala, je razkril tudi formulo za njun zadnji uspeh. Učenec se je od učitelja naučil vse, prišla sta do konca poti, v uspeh pa vložila vse, vsak dih, gib in misel, vsako minuto zadnjih 12 mesecev. Prav Luka je tisti, ki bo moral zdaj prevzeti žezlo. Nanj se je pripravljal zadnjih nekaj let. Lanski uvodni preizkus v enojcu, ne prvi v njegovi karieri, v katerem je Iztok osvajal vrhove in pisal zgodovino – pri rosnih 23 je postal svetovni prvak in za tem zbral še štiri odličja v tej disciplini –, je pokazal, kam ga vleče srce in tudi ambicioznost. Znanje in izkušnje ima, ima tudi zgodovino, le na poslušalce bo moral naleteti. Kot je moral Iztok.
