Dvoršak: Slovenci na OI odhajajo čisti

Ljubljana – Ob prihodu prvega vala olimpijcev v London niso zavihali rokavov le letališki delavci, policisti, varnostniki in prostovoljci. Delovati je začel tudi protidopinški laboratorij, ki do konca iger 12. avgusta ne bo zaprl vrat. Začela se je največja »čistilna« akcija doslej, ki naj bi ujela malodane vse grešnike. Tudi kakšnega Slovenca?

»To je najsodobnejši protidopinški laboratorij na svetu. Če že ne moremo zagotoviti, da na teh igrah ne bo niti enega primera dopinga, lahko zagotovimo, da smo postavili najboljši sistem za odkrivanje tistih, ki bi radi goljufali,« je Hugh Robertson, britanski minister za šport, pred časom pospremil predstavitev 4400 kvadratnih metrov (velikost sedmih teniških igrišč) velikega kompleksa v Harlowu, 30 km od Olimpijskega štadiona.

Največja posebnost objekta, ki naj bi bil opremljen z najsodobnejšo tehnologijo, je ta, da je prvič olimpijski protidopinški laboratorij zgradila farmacevtska multinacionalka. Korporacija GlaxoSmithKline (GSK) je od leta 2009 25. sponzor olimpijskih iger, uradna oskrbovalka laboratorija, za katerega je namenila več kot polovico svojega 24 milijonov evrov vrednega pokroviteljskega prispevka. Porabili ga bodo za predvidoma 6250 dopinških testov (večina bo urinskih, okoli petina krvnih, povprečna cena vsakega pa je okoli 500 evrov), s katerimi bodo preverili poštenost več kot polovice udeležencev iger, gotovo pa vseh prejemnikov kolajn. V vzorcih bo 150 znanstvenikov s pomočjo okoli 1000 prostovoljcev iskalo sledi več kot 200 prepovedanih substanc, rezultati pa bodo znani v 24 urah. V primeru negativnega testa jih bodo objavili takoj. Pri pozitivnih bodo o tem športnike obvestili po 48 urah od testiranja, v primeru pozitivnega testa na EPO pa po 72 urah. Nato bodo v navzočnosti športnikovega pravnega zastopnika testirali še vzorec B. Ti bodo sicer, kot velevajo pravila MOK, ostali shranjeni osem let za morebitno ponovno analizo ob napredovanju znanosti v boju proti dopingu.

Takšen bo v kratkem olimpijski protidopinški protokol, ki bo po besedah prirediteljev iger deloval na najvišji zdravstveni in etični ravni. A trditve, da bodo to najbolj čiste igre doslej, niso povsod padle na plodna tla. »To je zapravljanje denarja. Dopinških grešnikov ne bodo ujeli med igrami – morda jih bodo le peščico. Tako je bilo tudi pred štirimi leti v Pekingu, kjer so 4500 vzorcev testirali za prisotnost testosterona, ampak, če želi športnik unovčiti vse prednosti, ki mu jih ponuja uživanje steroidov, jih mora jemati vsaj tri mesece pred tekmovanjem. Učinek v Pekingu je bil sramoten in zdaj bodo zgodbo ponovili. Sredstva bi morali porabiti v letu pred igrami, takrat bi morali opraviti rekordno število testov,« je povedal Bengt Saltin, upokojeni švedski strokovnjak s 40-letnimi izkušnjami. Njegove očitke podpirajo tudi številke, več testov med igrami ne prinaša večje učinkovitosti – v Atenah 2004 so opravili 3667 testov, bilo je 26 pozitivnih primerov, v Pekingu 2008 so s 4770 testi odkrili samo šest pozitivnih športnikov.

Ali to pomeni, da je več poštenih športnikov, ali da so dopinški »ravbarji« za korak ali dva ušli »žandarjem«? Za Davida Howmana, direktorja Svetovne protidopinške agencije (WADA) tu ni dvoma. »Povprečno je le en do dva odstotka testiranih športnikov pozitivnih, raziskave, ki smo jih opravili, pa kažejo na to, da skušnjava dopinga lahko premami okoli 10 odstotkov tekmovalcev. Bojim se, da s kontrolami ujamejo le 20 odstotkov dopinških prekrškarjev. Od 258.000 opravljenih testov v letu 2010 jih je bilo na EPO pozitivnih le 36, kar bržkone ne odraža realnega stanja,« je Howman manj optimističen kot londonski prireditelji. Nedoslednost pa pripisuje temu, da nacionalne protidopinške agencije ne opravljajo vedno priporočenih testov – izogibajo se dražjim kontrolam za EPO in rastni hormon.

Vsi Slovenci testirani

»Držali smo se priporočil WADA in MOK. Pri vzdržljivostnih športih smo opravili več krvnih testov, sicer so prevladovali urinski,« Jani Dvoršak, predsednik Nacionalne antidopinške komisije (NAK), zagotavlja, da Slovenije ni med državami, v katerih naj bi teste opravili površno.

»Od 1. oktobra 2011, ko smo sestavili nacionalno skupino za testiranja, so na našem seznamu vsi tisti, ki so bili pri odboru za vrhunski šport OKS evidentirani kot kandidati za nastop na OI. Nekaj imen smo dodali tudi mi – tako se je seznam povečal s 111 na 145 športnikov. Vsi olimpijski kandidati so bili vsaj enkrat testirani in to zunaj tekmovanj. Športnike smo poskušali dobiti v obdobjih, ko je tveganje za uživanje prepovedanih sredstev največje, med pripravami. Zato smo največ testov opravili januarja, februarja in marca. Bilo je le nekaj izjem. Tri športnike smo testirali na tekmovanju v Ljubljani, tistih, ki so si olimpijski nastop priborili z uspehi v letošnjem letu, pa so bili ob tem testirani, nismo dodatno testirali,« je Dvoršak opisal delo komisije, ki je – tako pravi – poskrbela tudi za to, da se slovenski olimpijci v London odpravljajo dobro obveščeni.

»MOK je lani pripravil posebna protidopinška pravila za London, vse panožne zveze pri nas so jih marca prejele prevedena v slovenščino in jih razdelile spremljevalcem športnikov. S kandidati za nastop na OI pa smo vseskozi komunicirali neposredno, na sestanku ob predstavitvi olimpijske ekipe smo jih še enkrat na kratko opozorili, na kaj morajo biti pozorni glede dopinških kontrol. Mislim, da so vsi člani naše odprave, tako športniki kot medicinsko osebje, zelo dobro poučeni o protokolu pri testiranjih,« Dvoršak ne pričakuje zapletov ali dopinških padcev med slovenskimi olimpijci. »Športniki z našega seznama so zelo korektno sodelovali z nami, pred igrami lahko trdim, da v London odhajajo dopinško čisti. Je pa res, da je težko odgovarjati v imenu drugih,« se predsednik NAK zaveda, da Slovenija še zdaleč ni dežela športnih »svetnikov« ter da protidopinški program ni posebej obsežen.

»Pomembno je, da smo začeli z nacionalnim protidopinškim programom, ki je velik korak k temu, da bi tudi po tej plati postali enakovredni bolj razvitim državam. Čeprav je Slovenija podpisnik mednarodnih konvencij za boj proti dopingu, še vedno nimamo sredstev za testiranja na nacionalnih tekmovanjih, tako da so vsa naša državna prvenstva brez dopinških kontrol, kar je velika težava. Z 80.000 evri letno si kaj več ne moremo privoščiti, s 73.000, ki smo jih porabili v prvih sedmih mesecih izvajanja programa, smo olimpijske kandidate lahko testirali le po enkrat. Poleg tega ne moremo uvesti programa bioloških potnih listov, ki bi nam gotovo koristil,« na pomanjkljivosti opozarja Dvoršak in še zdaleč ni edini, ki izpostavlja slab finančni položaj »borcev« proti dopingu.

WADA polovico sredstev prejema od MOK, drugo polovico pa od nacionalnih vlad. Zaradi gospodarske krize so proračun zamrznili na 22,5 milijona evrov, tako da išče nove vire financiranja. Howman pravi, da bi morala športna sfera (industrija) sama kriti stroške boja proti dopingu – nenazadnje se na svetovni ravni v njej vsako leto »obrne« okoli 400 milijard evrov …