Tiskane izdaje
Pariz – Olimpijski tek na 100 m v hipu prikliče asociacijo na hitronoge Jamajčane. Druga misel je povezana s šprinterji iz ZDA, ki so izgubili nekdanji primat in jih žgečka radovednost, ali bi lahko favoritom izpulili katero od kolajn. A o kolajni razmišlja tudi najhitrejši Evropejec Christophe Lemaitre. Po tihem in v ozadju javnega vrveža.
Francoz je rad v senci in mu ustreza življenje daleč od žarometov. Velja za resnega, sramežljivega, vase obrnjenega in je v primerjavi z največjimi zvezdniki njihovo nasprotje. Javnosti ne kaže čustev, ne skače od veselja in ne poljublja steze, ampak uspehe preprosto in skromno pospremi z nasmehom na obrazu. Na pogled ne vzbuja občutka, da je nadarjen mlad šprinter z občudovanja vredno kartoteko uspehov.
Povprečen gledalec si ga je zapomnil, ko se je kot prvi tekač bele rase na najkrajši progi spustil pod mejo desetih sekund (9,98). Ob premoči šprinterjev z afriškimi koreninami se je dolgo čakalo, ali bo kdo prehitel legendarnega, danes 60 let starega Italijana Pietra Menneo in njegovih 10,01 iz leta 1979. Lemaitre je pred dvema letoma pričakovanja izpolnil na videz lahkotno, vstopil v družbo 80 tekačev s časom pod 10,00, na uspeh pa se spet odzval brez evforije. »Vem, da bom poslej v glavah ljudi zapisan predvsem kot prvi belec, ki je odtekel tak čas, a meni to ne pomeni veliko. Ne gre za barvo kože, zame je izid pomemben, ker je plod dela in potrditev mojega razvoja. Če hočeš biti vrhunski, potrebuješ tak izid,« je poskušal navdušenje iz okolja kanalizirati v njemu bolj razumljiv tekmovalni cilj.
Z umirjeno izjavo je najbolje opisal svoj značaj, v katerem poleg nadarjenosti prevladujejo resnost, disciplina, tekmovalnost in etapno postavljeni cilji. Takšen je na treningu, na stezi in v študijskih klopeh. Bodoči elektrotehnik in računalničar si je pač izbral življenjsko pot in samoumevno sledi dogodkom. Uštel se je le na začetku športne poti, saj kot najstnik ni premišljeval o atletiki. Iskal se je v rokometu, ragbiju in svoji največji ljubezni nogometu. Preden je uspel izbrati, je za zasuk poskrbel trener z ostrim očesom Jean-Pierre Nehr. Opazil ga je na šolskem tekmovanju, ko je izstopal v teku na 50 m. »Nisem še videl nikogar, ki bi pri 15 letih tekel tako hitro,« je Nehr vedel, da je našel zaklad. Povabil ga je na atletski štadion in Lemaitre je hitro napredoval. Po enem letu redne vadbe do 10,96, po dveh se je spustil do 10,54 ...
Nehr ga je prepustil trenerju Pierrotu Carrazu, ki še danes skrbi za njegov razvoj. »Spomnim se, da je bil trd kot deska, zaradi slabe koordinacije je bil neroden, toda nadarjenosti mu ni manjkalo. Pa še zelo pomembno zmagovalno miselnost ima,« izkušenemu Carrazu ni bilo žal vloženega dela v nebrušeni dragi kamen. Brušenje se je hitro poznalo na času, z odvzemanjem stotink in nenehnim razvojem je postal vrhunskih šprinter na 100 m (9,92) in 200 m (19,80).
Na EP 2010 v Barceloni je zablestel s tremi zlatimi kolajnami. Posamičnima na 100 in 200 m ter štafetno na 4x100 m ter se spet kot prvi vpisal v zgodovino. Leto 2010 mu je prineslo še eno veselje – njegov Olimique je postal državni prvak. »Naslova sem bil skoraj tako vesel kot svojih kolajn,« pravi in s tem pove, da ima nogomet še vedno v srcu. Na EP v Helsinkih je letos ponovil zmago na 100 m, daljšo progo je zaradi priprav na olimpijske igre izpustil. Umaknil se je v Pireneje, na zadnje stopnjevanje forme.
Kaj si lahko obeta od iger? Na krajši progi mu do Usaina Bolta (9,58), njegovih rojakov in Američanov manjka še veliko, na daljši ima letos četrti izid sezone na svetu (19,91). To je najbrž vzrok, da bo moči usmeril na 200 m. »Mislim, da sem tekmecem sposoben premešati račune. Moj izid sezone je iz deževnega Londona in kaže, da bi lahko bil v boljših razmerah še hitrejši. Imam še eno prednost. Tekmeci so vajeni lepega vremena, jaz treniram v mrazu, dežju in pod vročim soncem. V Londonu bi lahko zame delalo tudi vreme,« se Lemaitre hudi konkurenci ni vdal vnaprej. Zaveda pa se tudi, da še ni prišel njegov čas: »Morda bom čez štiri leta v Riu pripravljen za obe disciplini. Takrat bom imel gotovo več možnosti.«
