Tiskane izdaje
London – Bogdan Gabrovec, vodja slovenske odprave v Londonu, rad napoveduje rezultate naših športnikov. Pred odhodom na OI je »deponiral« listek, na katerem je zapisal, da bo Sloveniji osvojila sedem kolajn. Pri štirih adutih se ni zmotil, kar za stavca ne bi bil slab učinek. A upati je, da prihodnost slovenskega olimpijskega športa ne bo igra na srečo.
Pred koncem iger niste želeli razkriti vsebine listka s sedmimi aduti, pri kom ste zadeli, pri kom ne?
Kolajne Žolnirjeve, Kozmusa, Debevca ter Čopa in Špika sem pravilno napovedal, pričakoval pa sem jih še od Rokija Drakšiča, Petra Kauzerja in Vasilija Žbogarja. Sicer smo imeli po kriterijih ocenjevanja OKS sedem odličnih nastopov od 1. do 6. mesta, ki športnikom prinašajo svetovni razred za naslednja štiri leta. Uspešnih do 16. mesta oziroma do 32. pri panogah z množično udeležbo je bilo 22 olimpijcev – njim za dve leti pripada mednarodni razred. Manj uspešni ali neuspešni nastopi ne prinašajo kategorizacije, takih je bilo tu 36. Sicer pa me veseli, da je bil kot debitant s 7. mestom uspešen Boštjan Maček v trapu. Pa tudi kajakaški dvojec Taljat-Božič je z 8. mestom potrdil, da ima dobro izhodišče za naslednje igre.
Bi si že drznili napisati listek za izplen na OI v Riu 2016?
Za kaj takega pa bi moral biti prerok ali celo bog. Preveč je neznank. Veliko imamo športnikov, ki so že v zrelih tekmovalnih letih in je vprašanje, ali bodo do 37. ali 38. leta dovolj motivirani, da bodo vztrajali v svetovnem vrhu. V nekaterih panožnih zvezah si bodo morali tudi natočiti čisto vino, kako naprej. Nenazadnje tudi pri mojem judu. Žolnirjeva je bila odlična, pri nekaterih tekmovalcih pa rezultati niso bili dobri, morda so bili preutrujeni. Seveda bo treba za nadaljevanje uspešne zgodbe tudi zagotoviti ustrezno financiranje olimpijskih kandidatov.
Ste mož številnih funkcij v našem športu – podpredsednik OKS-ZŠZ in predsednik njegovega odbora za vrhunski šport, ob tem pa tudi predsednik sveta Fundacije za šport in predsednik judoistične zveze Slovenije ter predsednik Združenja zvez borilnih športov Slovenije. Boste šli v naslednjem olimpijskem ciklusu po enaki poti, ali se obetajo spremembe, ki bi povečale rezultatsko učinkovitost na OI? V Londonu je bilo razvidno, da so bili nekateri tu zaradi vrhunskega rezultata, drugi zaradi lepega doživetja …
Glavna novost bo, da bomo financiranje olimpijskih programov razširili na štiri leta in poskušali izločiti subjektivizem iz ocenjevanja pripravljenosti športnikov. Panožne zveze bodo morale že oktobra letos zavihati rokave in se prilagoditi novim merilom. Ta bodo nastavljena tako, da bodo morali športniki vložiti več truda v dober nastop na OI. Ne bodo mogli čakati le na en rezultat na določenem tekmovanju, nato pa leto dni mirovali, ker imajo zagotovljeno okvirno normo. Upoštevali bomo povprečje petih najboljših razultatov v letu iger, tako bo manj kreganja po časopisih in različnih mnenj zvez. V atletiki in plavanju bo le enkratna potrditev norme B premalo. Plavalna zveza je v preteklosti že imela med normami A in B svoje kriterije. Plavalci so se morali močno potrudti, da so se pred OI približali svojim najboljšim dosežkom. To se je izkazalo kot dober model.
Pa ne pričakujete odpora panožnih zvez, kako boste merila uskladili po številnih različnih panogah, pri nekaterih je bilo za nastop v Londonu dovolj povabilo organizatorjev?
Za London prvič ni bilo političnih odločitev, odprava je bila takšna, kot jo je predlagal strokovni svet. Odpor pa bo v prihodnje le pri zvezah, v katerih bodo upoštevali samo število, češ da mora biti njihovih športnikov največ. Če bo prevladalo takšno razmišljanje, z nekaterimi zvezami nikoli ne bomo dosegli konsenza. Prevladala pa bo večinska odločitev - kot vedno doslej. Povabilnih nastopov se bomo izogibali, saj to pomeni, da na igre pošiljamo nekoga, ki skozi kvalifikacije ni imel možnosti. Oceniti pa je vendarle treba, zakaj je bilo tako. Vsak šport je drugačen, v moškem tenisu bomo drugače zelo težko zraven, saj še nismo imeli igralca med elito.
Kako ste si zamislili daljše obdobje financiranja olimpijskih programov? Ali to pomeni, da bo dejansko več denarja (za London ga je bilo v triletnem obdobju okoli 2 milijona evrov iz državnih in paradržavnih virov), ali boste le preusmerili denar, ki ste ga v prvem letu po OI doslej namenjali izvajanju programov panožnih zvez?
Trudimo se v tej smeri, da res ne bi šlo le za drugačno razporeditev brez dodatne finančne injekcije, da šport ne bi bil več tak pastorek v sistemu javnega financiranja – 14 milijonov evrov iz letnega programa za šport in 9 iz Fundacije za šport je smešna številka za nekatere države, ki so precej manj uspešne od nas. Financiranje bomo raztegnili na štiri leta in, če bo šlo po naših načrtih, z milijonom več letno postorili marsikaj. Zveze bodo morale biti tako korektne, da bodo pri sebi kot olimpijske kandidate evidentirale le tiste športnike, ki bodo, če jih ne bodo ustavile poškodbe, vztrajali do Ria 2016.
Če bodo na voljo dodatna sredstva – kako naj bi jih porabili?
Z dodatnimi sredstvi se je treba lotiti skrb vzbuajočega stanja – če bi se vsi naši najbolj uspešni asi iz Londona odločili za konec kariere, bi bil izplen kolajn v Riu zelo vprašljiv. Zveze bodo morale takoj pristopiti k temu, da bodo talenti med 20. in 25. letom bolj intenzivno delali in da bodo imeli vseskozi pravo strokovno podporo. Če fizioterapevt ali psiholog že prej ne dela s športnikom, mu na tekmovanju ne more veliko pomagati. To je bilo razvidno v Londonu, kjer so imeli nekateri naši športniki težave predvsem s stabilnostjo nastopa. To je področje, v katerega bo treba več vložiti. Telesna pripravljenost ni vprašljiva, če pred OI dosegaš zelo dobre rezultate, tu pa se jim ne moreš približati. Gre za psihološke momente in pritiske, ki jih je treba tako ali drugače prenesti. Nekatere športnike je treba naučiti tudi boljšega komuniciranja z javnostjo, tudi tako bi se lažje odprli in zmanjšali pritisk. Veliko je majhnih dejavnikov, ki bi lahko v seštevku dali nekaterim našim športnikom tistih nekaj odstokov, kolikor jim manjka do konkurenčnosti za vrh.
Kaj pa širjenje spektra panog s slovensko udeležbo na OI, uvrstitev katere od koletivnih iger z žogo v Rio 2016?
To je naša velika želja in tudi kolektivne panoge bomo bolj obsežno financirali oziroma bomo preko MOK poskusili zagotoviti več štipendiranj za perspektivne športnike. MOK, pri katerem smo dobro zapisani zaradi športnih dosežkov, pa tudi tega, ker nismo spolno diskriminatorni in upoštevamo vsa njegova pravila, se na predlog nacionalnega OK odloči za podporo od ene do treh panog. Če nam uspe pridobiti podporo za dve, lahko katero od teh med štiriletnim odbobjem po novem tudi zamenjamo. Če bi dobili podporo za košarko in rokomet, ki sta ta čas najbolj konkurenčna, bi lahko kasneje financiranje preusmerili v odbojko, če bi se razmerja moči spremenila. Načrtno moramo delati na tem, da še kakšno kolektivno panogo pripeljemo na OI in dosežemo dober rezultat.
Nogomet ne sodi v krog kandidatov?
Ne vem, zakaj NZS ne poskuša slediti temu programu. Vemo, da so kvalifikacije za OI zelo zahtevne, a če bi naša zveza predstavila program z željo udeležbe na OI, bi se temu cilju tudi približala. Mladi igralci bi imeli konkreten cilj, to morajo prepoznati na zvezi. Resda so naredili nekaj tektonskih premikov, ko so prevzeli vodenje lige pod eno streho. Kmalu se bomo sestali z vodstvom NZS, nogomet je šport številka ena v svetu in z njim se prebiti na OI bi bil velik dogodek in prispevek k širjenju naše prepoznavnosti.
Pravite, da je nogomet številka ena v svetu, sodeč po kategorizaciji športov pa je pri nas daleč od vrha.
Po merilih Fundacije za šport je nogomet v prvi skupini, ni pa po merilih za sofinanciranje v letnem programu za šport, ki je že 15 let enak – ne vem, zakaj se ga uradniki oklepajo kot pijanec plota, morda zato, ker je treba vložiti nekaj dela v spremembe. Z uskladitvijo obeh pravilnikov bomo to anomalijo odpravili. Nelogično je, da je šport, ki ima evidentiranih največ tekmovalcev, pri financiranju tako nizko, da ga mora strokovni svet za šport RS umetno dvigniti iz 5. v 3. razred. In to le, če so vsi člani za.
Vse, kar naštevate, ne bo mogoče uresničiti brez sodelovanja z vlado oziroma ministrstvom za znanost, izobraževanje, kulturo in šport, odnosi med njim in OKS pa so daleč od vzornih. Nenazadnje so malo pred OI sprejeli spremembe Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, ki je izločil OKS iz odločanja o razporejanju sredstev iz FŠO. So vaši načrti otipljivi, ali bodo prave odločitve sprejemali drugje?
Upam, da spremembe pri javnem financiranju ne bodo šle na škodo programa, o katerem sem govoril. Predpogoj za uspešnost je izločitev športnopolitičnega boja za prevlado. Napadi na predsednika OKS Janeza Kocijančiča so merjeni nanj, a škodujejo športu. Upam, da bodo besede iz poslanice predsednika vlade olimpijski odpravi v Londonu obveljale v praksi – sporočil nam je, da bo država ne glede na težek položaj še naprej podpirala šport kot eno najbolj promotivnih dejavnosti. Milijon več, ki bi ga potrebovali, je majhen vložek, ki ga minister lahko reši znotraj svojega resorja, brez državnih rebalansov. Direktor direktorata za šport Drago Balent je obljubljal, da je pri spremembah cilj in namen države izboljšanje položaja športa. Če pa bo sistem ostal takšen, kot je, in je bila sprememba loterijskega zakona samo obvod za nadzor nad vsem denarjem v eni osebi, bosta strokovni svet za šport RS in svet FŠO samo potrjevalca že sprejetih odločitev vlade, kar ne bo prineslo nič dobrega. Sicer pa zdaj potrebujemo prave poteze in odločitve – prenovljen nacionalni program športa, smernice razvoja do leta 2020, ali kakorkoli naj bi se imenoval novi dokument. Vanj se lahko zapiše, kako se pride do rezultatov, ki smo jih dosegali doslej, in kako jih lahko izboljšamo. Če tega ne bo, bodo vse zveze in organi delali v okviru svojih zmožnosti in interesov. Prihodnji rezultati bodo tako lahko samo še naključje ali zasluga kakšnega izjemnega posameznika.
