Tiskane izdaje
Buenos Aires – Po 12 letih se z mesta predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja danes poslavlja Jacques Rogge, »gospod Normalni«. MOK je vodil mirno in preudarno, pod njegovim poveljstvom se je zvrstilo šest olimpijskih iger, kot zatrjuje sam, pa organizacijo nasledniku prepušča v dobrem stanju in s skoraj milijardo dolarjev rezerv.
Danes 71-letni Rogge je MOK prevzel v nič kaj zavidljivem trenutku, ko se še zdaleč ni polegla afera s podkupovanjem ob izboru za prireditelja ZOI 2002, barko zapušča v veliko mirnejšem morju. Tako kot je pač mirno in trezno vodil krovno športno organizacijo, ki ji je »vladal« povsem drugače kot njegov predhodnik Juan Antonio Samaranch. Za preprost slog se je odločil nekdanji kirurg ortoped; če se je le dalo, je med OI živel v olimpijski vasi skupaj s športniki. Za razliko od avtoritativnega Španca, ki ni izbiral sredstev za dosego cilja, je bil njegov pristop veliko bolj demokratičen. »Vsekakor je bil Jacques edina prava izbira. Veliko pretresov je bilo v MOK in morali smo se izkopati iz zagate. Morali smo ustvariti drugačno podobo in Jacques je prinesel stabilnost,« se je odhajajočemu predsedniku poklonil norveški član Gerhard Heiberg.
Ko je Belgijec postal predsednik, so denarne rezerve MOK znašale 105 milijonov dolarjev, kljub svetovni recesiji je bila številka ob koncu lanskega leta 901 milijon, kar je svojevrsten uspeh. Pa tudi sicer je bilo kar nekaj dobrih – in seveda slabih – stvari, ki so pospremile 12-letni mandat nekdanjega jadralca. »Sam sem najbolj užival na slovesnostih ob odprtju in zaprtju iger, mislim pa, da so bile vse igre uspešne, ponosen sem tudi na olimpijske igre mladih. Uspešno smo se borili proti dopingu in nelegalnim stavam, finančno stanje je zelo dobro. Zato mislim, da sem v MOK opravil dobro delo. Tako kot sem ga sprejel v dobri formi, ga zdaj v takšni tudi predajam naprej,« ocenjuje večni perfekcionist, ki se je v 12 letih najbolj razveselil srečanja z Nelsonom Mandelo, navduševal se je nad Usainom Boltom, Michaelom Phelpsom in Matthewom Pinsentom, najbolj pa ga je prizadela smrt gruzinskega sankača Nodarja Kumaritašvilija na OI v Vancouvru.
Med njegovim predsedovanjem se je zvrstilo šest OI, po tri zimske in poletne: Atene 2004, Peking 2008 in London 2012 ter Salt Lake City 2002, Torino 2006 in Vancouver 2010. Nekatere so se soočale s kar precej težavami, v Salt Lake Cityju so se denimo športniki zbrali le nekaj mesecev po terorističnih napadih v ZDA, Grki so imeli velike zamude pri pripravi, ob Pekingu je spet postalo vroče vprašanje Tibeta. A tudi svojemu nasledniku Rogge, ki upa, da bodo prej ali slej poletne OI v Afriki, zapušča dve zanimivi prizorišči, saj vse kaže, da bo Soči zaznamoval ruski protigejevski zakon, zamude pa je pričakovati pri prvih igrah v Južni Ameriki, Riu de Janeiru.
»Sem užival? Ne vedno. Je bilo vznemirljivo? Vsekakor, biti predsednik je privilegij. Seveda bo slovo čustveno, vendar pa odhajam brez nostalgije. Obrnil se bom v prihodnost, kot častni član bom še vedno hodil na sestanke MOK, tako da to ni dokončno slovo,« pravi Rogge, ki se bo zdaj bolj posvetil družini, športu, knjigam (njegova najljubša je Mali princ), sodobni umetnosti, lahko pa bo uresničil še en cilj, ki ga kot predsednik MOK nikakor ni mogel, namreč da bi šel zvečer zgodaj v posteljo in zjutraj dolgo spal.
