Kaj, če vir zdrave sebičnosti enkrat presahne?

Ljubljana – Če bi Martina Ratej danes vrgla kopje do kolajne, bi bila pri 30 letih najmlajša med slovenskimi junaki, a še vedno ne bi imeli odgovora na vprašanje, kje je podmladek, ki naj bi nekoč stopil v čevlje veteranov Debevca, Čopa, Špika, Kozmusa, Žolnirjeve. Tomo Levovnik, bivši predsednik odbora za vrhunski šport, ima glede prihodnosti mešane občutke.

Zanašamo se na preverjene sile, nihče od mladih ni pustil pečata, ki bi jamčil nadaljevanje osvajanj odličij. Kje vidite vzrok za to?

Športniki, ki so kariero začeli v času osamosvojitve, so bili nabiti s požrtvovalnostjo, prav tako trenerji in športni delavci okrog njih. To osebno motivacijo pri mnogih pogrešam.

Že od Pekinga naprej se ukvarjamo s tem, kako bomo poskrbeli za najboljše športnike. Mesečne rente so bile le eden od predlogov. Obstaja pa skrb, da to vprašanje kmalu ne bo več tako relevantno, se vam ne zdi?

Nastala je nevarnost, ker želijo športniki, trenerji in funkcionarji takoj rešiti statusna vprašanja. Včasih je pridobitev statusa prvi motiv in prevlada celo nad športnim. Pri naših najboljših športnikih ni bilo tako. Dominantni cilj je bil vrhunski dosežek. Šele po njem so začeli razmišljati o nagradah in ugodnostih. Podobna težava je pri trenerjih.

Ker mnogi statuse vlečejo zelo dolgo, ker pač ne znajo delati drugega in jim ohlapne norme to dopuščajo, mnogi mlajši ne morejo do urejenih statusov (državnih služb). Smo morda tudi zaradi t. i. »zabetoniranosti« služb izgubili kakšen rod?

Jasno je, da sistemska podpora ni šla vzporedno z razvojem rezultatov. Sprva smo imeli pri takšnih službah neko administrativno številko, 100, pa 120 in nato 200. Tudi pri veslanju, kjer sem deloval dolga leta (kot predsednik zveze, op. p.), je bilo narobe, da je bil ljudem, ki so zapustili fakulteto, glavni cilj služba.

O prihodnosti slovenskega športa se ugiba že od zlatega olimpijskega leta 2000, pa imamo 12 let pozneje spet štiri odličja z OI. Ali morda preveč iščemo dlako v jajcu?

Gotovo smo športno razvit narod. Ampak vedno si želiš še več. Pravijo, imamo samo Čopa. Ja, ampak ga imamo in smo ga imeli 20 let. Kje pa piše, da ne bomo dobili novega Čopa? Vedno v prihodnost gledamo s skepso, včasih tudi neupravičeno. Zdi se mi normalno, da tisti, ki so dobri, zasedejo mesto mlajšim. Še posebej na OI, za katere veljajo kvote.

V slovenskem športu predvsem uspevajo le še individualne zgodbe (Kozmus, Kauzer, Debevec, Čop, Maze). Pa jih bo to ta prostor – finančno (recesija) in kadrovsko (pomanjkanje vrhunskih strokovnjakov) – v prihodnje dopuščal?

Evidentno je, da se v našem športu dogaja finančna koncentracija. To se je začelo že pred Mazejevo. Za enega ali dva se še najde denar, za celo ekipo pa ne več, s tem največ izgubljajo perspektivni. Vprašanje, kdaj bo gospodarstvo ugotovilo, da s tem, ko vlaga v mlade, vlaga tudi v reklamiranje kakovosti življenja.

Mlajši športniki so bili v Londonu večinoma zadovoljni s povprečnimi dosežki. Pogrešate večjo slo po uspehu?

Vprašanje je, ali mi te športnike sploh pripravljamo na končni cilj? Kar naenkrat se pogovarjamo o metrih in sekundah, ne pa o uvrstitvah. Postali smo zadovoljni s finali B, nihče niti ne govori o finalih A – vsaj kot o cilju. Nastalo je nekakšno stanje samozadovoljnosti. Če bomo častili povprečnost, jo bomo slejkoprej tudi imeli.

Naša odprava je štela 65 športnikov, le redki so šli tja z realno možnostjo za dosego vidnega rezultata. Bi morali zaostriti merila?

Morali bi imeti tudi interne kriterije, recimo, ali ima tekmovalec možnost, da se uvrsti v prvo polovico nastopajočih, kar bi lahko bilo osnovno merilo. Vprašati bi se morali tudi, koliko od teh, ki so šli v London, se bo razvilo v vrhunske športnike. Morda bi bilo bolje, če bi poslali najbolj nadarjene, ki so se že izkazali v mlajših kategorijah. To bi bila prava naložba za naprej.

Kaj pa kolektivne panoge? Naši mladi nogometaši in košarkarji se zdijo konkurenčni, rokometaši so nenazadnje pred mesecem osvojili bron na mladinskem EP.

Če pogledamo rokomet, ima RZS kar dobro utečen sistem, reprezentance hodijo na velika tekmovanja in imajo priprave. Trenerji, kot je Slavko Ivezič, ki je ustvaril uspešne rodove, imajo močan oseben motiv, ki ga marsikje pogrešam. Mislim, da lahko rokometaši, pa morda še kdo, pridejo že na igre v Riu.

Za dobre rezultate rabimo ustrezno stroko. Jo imamo?

Tu naj izrazim ostro kritiko na račun Fakultete za šport. Mislim, da je treba ukiniti njen monopol pri črpanju proračunskih virov in denar bolj usmeriti v meritve in raziskave. V Kopru že imamo sistem, razvija se tudi v Mariboru. Potrebujemo zdravo konkurenco med univerzami. Motiv ne sme biti ustvarjanje diplomantov, temveč vrhunskih strokovnjakov. Doslej se je fakulteta pretežno ukvarjala s šolanjem pedagoškega kadra v šolah, vrhunski šport je bil bolj priložnost za dodatni zaslužek. V športu še vedno nimamo resne inštitucije za projekte, selekcioniranje in vrhunski šport. Fenomeni med trenerji, denimo Franc Hvasti, Filip Gartner, Miloš Janša, pa zdaj Marjan Fabjan, Lojze Mikolič in tudi Srdjan Djordjevič, so samorastniki – unikumi. Nihče od njih ni plod fakultete oziroma sistema.

Kljub temu še vedno imamo šampione, kako to razlagate?

Vsak v Sloveniji ima svoj plot. Izgleda, da imamo kot narod neusahljiv vir sebičnosti, ki je lahko ob čistem individualizmu pozitivna. Upam, da ta ne bo usahnil. Sicer se bo iskalo krivca, zakaj nimamo zadev sistemsko urejenih.