Kakšen obet: letos za seboj nista pustila le Britancev

Eton – Ko je Iztok Čop pred igrami 30. olimpijade razmišljal, kaj bo drugače za zaključek sijajne kariere, je šel v srž odgovora. Prvič v karieri ne bova štartala kot ena od favoritov, je razmišljal Blejec. A polfinalni nastop je slovenski dvojni dvojec vrnil v vrh kandidatov za današnje odličje, zdaj niti razmišljanja o morebitnem zlatu niso čista znanstvena fantastika.

Gre seveda za predstavo o domala sanjskem scenariju, zagotovo pa Čop in Špik glede na razplete v prvem delu lahko povsem resno merita na odličje. Od petih finalnih tekmecev sta to sezono na uvodnih dveh tekmah za svetovni pokal za seboj pustila prav vse razen britanske zasedbe Bill Lucas-Sam Townsend, ki je bila v Beogradu druga, Blejca pa tretja. Finale v Münchnu pa bi težko zajeli v ta statistični povzetek, saj ga zaradi Špikove bolezni nista ujela in se odpovedala tudi štartu v finalu B.

Gre seveda za stanje s konca pomladi, zadnje predolimpijske priprave so, kot kaže, prinesle pravi preobrat v moči posadk, tudi v prid šampionske blejske zasedbe. »Vse posadke, ki so v finalu, so že v predtekmovanju pokazale, da so naredile korak naprej, medtem ko so bili favoriti v nasprotju z rezultati iz svetovnega pokala manj prepričljivi. Pred enim tednom takega finala ne bi napovedal, ampak prepričan sem, da je v finale prišlo ta trenutek šest najboljših čolnov,« Iztok Čop opozarja na nevarnost prehitrega zanašanja na v povprečju manj zveneče finalne tekmece, kot sta pričakovala.

Novozelandca Nathan Cohen in Joseph Sullivan sta resda svetovna prvaka zadnjih dveh let, po ponesrečenem štartu v sezono svetovnega pokala sta na finalu na Bavarskem končala kot druga in dosegla drugi najboljši čas polfinala. Britanca sta po drugem mestu v Beogradu nanizala še šesto in četrto, Argentinca sta se v finale prebila v Münchnu (6.), Litvanca v Luzernu (5.), najbolj zanimiva pa je zagotovo italijanska posadka. Pa ne, ker bi odskakovala po kakovosti navzgor, marveč zaradi zgodovinskega spomina, ki zlasti njenega starejšega člana Alessia Sartorija neposredno povezuje z drugim največjim uspehom Čopa in Špika na olimpijskih igrah. V atenskem finalu sta namreč Sartoriju in njegovemu tedanjemu partnerju Alessadru Galtarossu srebro speljala po sezoni hudih medsebojnih bitk.

»Na videz je morda položaj nekaj lažji, kot smo mislili. Litovca in Argentinca nimata veliko izkušenj, sta pa obe posadki zdaj dobili zalet in samozavest, v vseh drugih čolnih pa so izkušeni veslači. Prav nikogar ne gre odpisati, Novozelandca in Britanca sta iz kroga favoritov, Italijana zelo nevarna,« trdi 40-letni slovenski olimpijec, ki bi prejšnja leta še znal postreči s podrobno izdelano taktiko, kako se lotiti finala.

A ob silni izenačenosti čolnov v tej kategoriji jima zdaj, kot pravi, ostaja le en recept. »Vsi bomo šli na zlato, ne le midva. Razlog je ta, da tukaj ni prostora za taktiziranje in za razmišljanje o branjenju lovorik. Razlike bodo majhne in vsi bomo štartali na prvo mesto, razpleta pa si letos ne upam napovedati, tudi najine uvrstitve ne. Midva bova skušala veslanje še malo popraviti, polfinalni nastop nadgraditi, a tudi drugi bodo storili vse. Predvsem bodo tudi na naju računali veliko bolj, kot so doslej,« trdi Čop, ki ima skupaj s Špikom trenutno izjemen olimpijski izplen. V treh nastopih sta osvojila dve odličji, spodrsnilo jima je le v Pekingu, po katerem sta se tudi razšla. Mimogrede: tako v Sydneyju leta 2000 kot v Atenah 2004 sta bila – tako kot letos – najhitrejša v svoji polfinalni skupini.

Če so ju namreč v polfinalu spustili tudi za dolžino čolna v ospredje, bržkone računajoč, da glede na leta ne bosta zdržala ostrega ritma, bodo po današnjem štartu ob 12.50 po slovenskem času zagotovo poskušali preprečiti, da ne bi ušla predaleč v ospredje. In pri tem ne bodo dali kaj dosti na spremembe na stavnicah, kjer je njuna vrednost krepko poskočila. Pri Ladbrokesu sta zdaj skupaj z britanskim in argentinskim čolnom favorita za srebro, zlato naj bi pripadlo Novozelandcema, pri William Hill pa skupaj z Britancema za bron.