Kolesarska formula ena je za Angleže kovnica zlata

London – Negotovost ob dolgem čakanju na prvo zlato kolajno je že zdavnaj pozabljena. Britanci se na domačih tleh že pet dni pred koncem iger ponašajo z največjo bero v povojni zgodovini. K temu so doslej največ prispevali kolesarji, ki so na dirkališču uplenili sedem od desetih možnih zlatih odličij. Izplen je bil sorazmeren z vložkom.

Kolesarji bodo imeli po teh igrah prav posebno mesto v britanskem športu – Chris Hoy je z dvema zlatima kolajnama v tem tednu (ekipni šprint, keirin) postal najuspešnejši otoški olimpijec doslej. V Atenah 2004 (1), Pekingu 2008 (3) in Londonu 2012 (2) se je ovenčal s šestimi naslovi olimpijskega zmagovalca in tako za eno zlato prehitel legendarnega veslača Steva Redgrava. To je bila pika na i popolni britanski hegemoniji na dirkališču, ob kateri so tekmeci dvigali obrvi. Četudi so gostitelji teh OI na prejšnjih na Kitajskem na dirkališču prav tako osvojili sedem 1. mest, so Francozi javno podvomili o čistosti novega britanskega osvajalskega pohoda. To pot kamen spotike sicer ni bil doping, temveč domnevno sporna oprema domačih kolesarjev. »Imamo posebej okrogla kolesa,« je sarkastično na očitke odgovoril Dave Brailsford, športni direktor britanske kolesarske zveze, a ni pomiril »galskih petelinov«. Ti vztrajajo, da platišča, ki jih uporabljajo Britanci, niso enaka tistim, ki jih uporabljajo sami, čeprav so od istega proizvajalca (Mavic). Zakaj bi jih sicer skrbno skrivali v posebnih žakljih malodane vse do štarta.

»Veliko je odprtih vprašanj. Eno med njimi je, kako so v tako kratkem času pridobili toliko desetink,« je polemiko nadaljevala Isabelle Gautheron, športna direktorica francoske reprezentance, ki je bila na aprilskem SP še enakovredna sosedom z druge strani Rokavskega preliva. Ti so nato tudi priznali, da so se »igrali« z opremo, a ne na tak način, kot jim očitajo.

Britanci trdijo, da so tu toliko hitrejši, ker so na drugih dirkah v tem olimpijskem ciklusu uporabljali drugačno opremo, s težjimi, tehnološko manj dovršenimi aluminijastimi deli kolesa, za London pa so v njihovem razvojnem oddelku (bojda v sodelovanju z moštvom formule ena McLarnom) pripravili 1500 delov (od krmila do gonilk) iz ogljikovih vlaken. A to je le ena od številnih podrobnosti, zaradi katerih je »team GB« najmočnejši.

Vse so del kolesarskega projekta, ki mu na svetu ni para. Začel se je na dirkališču, se pod Brailsfordovim vodstvom razširil na cestno kolesarstvo – zmagovita ekipa s Toura Sky je del tega – in zdaj obira bogate sadove na obeh frontah. »Konkurenca bi se morala zamisliti predvsem nad tem, da dela slabo. Od Pekinga vsi vemo, da je aerodinamika ključen dejavnik v tem športu, zakaj potem tudi pri drugih meritve v vetrovniku niso del treninga, kot so pri nas,« je Chris Boardman, nekdaj kolesarski šampion, zdaj pa direktor oddelka za raziskave in razvoj, prepričan, da bi morali tekmeci zavihati rokave, češ da je formula za uspeh le talent, trdo delo in inteligenca.

Predvsem bi morali drugi seči (pre)globoko v žep, le britansko kolesarstvo si ta čas lahko privošči več deset milijonov evrov vreden sistem, v katerega so vpleteni znanstveniki in strokovnjaki vseh vrst – za fiziologijo, športno medicino, biomehaniko, prehrano, psihologijo in še marsikaj. Vse to je bilo potrebno, da so v šampione izklesali Chrisa Hoya, Bradleyja Wigginsa, Marka Cavendisha in druščino. Pa ste mislili, da gre pri kolesarstvu le za vrtenje pedal …