Tiskane izdaje
Kaj lahko v angleških srcih preseže naslov nogometnih svetovnih prvakov, ki so si ga leta 1966 priigrali na domačih tleh? Zdelo se je, da bo dovolj le ponovitev tega dosežka, nad čimer pa so na Otoku malodane že obupali. Evforija izpred skoraj pol stoletja pa se je vendarle ponovila – zanjo so poskrbele olimpijske igre v »režiji« lorda Sebastiana Coeja.
Hvala, London 2012, pripravili ste izjemne igre, se je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Jacques Rogge včeraj priklonil prirediteljem, a se poskušal izogniti primerjavam z njihovimi predhodniki. Povsem mu ni uspelo, gotovo pa je bil iskren, ko je rekel: »Britanci so se res izkazali, temu tekmovanju so vdahnili novo življenje.« Tega ne gre zanikati, London in Velika Britanija sta živela z igrami, športni dosežki so bili izjemni, navijaško vzdušje je zasenčilo kritike o grabežljivosti Roggeja in sodelavcev ter pregnalo črne slutnje o slabi organizaciji.
Samo afera z varnostno službo G4s, ki ni poskrbela za zadostno število varnostnikov (rešili so jo z vpoklicem vojakov, ki so svoje delo opravili učinkovito in diskretno), ter prazne tribune na nekaterih tekmovanjih, čeprav so si ljudje želeli, a niso mogli kupiti vstopnic, so pustile manjši madež na 11,3 milijarde funtov (14,5 milijarde evrov) vrednem projektu. O morebitnih finančnih glavobolih in »belih slonih« (osrednji olimpijski štadion še nima lastnika oziroma najemnika za poolimpijsko prihodnost) bodo razmišljali kasneje. Zdaj se po prsih tolčejo, češ da so po organizacijski plati presegli Sydney 2000, ki je doslej veljal za najboljše pripravljene poletne igre. In če pomislijo, da so ta čas lani londonske ulice gorele zaradi množičnih neredov, zdaj pa angleška metropola uživa v olimpijski »harmoniji«, je bilo 9,3 milijarde funtov (11,86 milijarde evrov) davkoplačevalskega denarja dobra naložba v vsaj dva tedna prešerne volje.
»Vsako jutro se moram uščipniti, da zares verjamem, da smo v Londonu priredili OI. To, kar se je dogajalo v zadnjih dveh tednih, je boljše kot predstave, ki sem jih imel v najlepših sanjah. Bili smo priča nekaterim najboljšim športnim dosežkom doslej. Počutil sem se, kot da bi se ves čas razvajal z najboljšo smetano,« s posladkanimi besedami v neštetih intervjujih za britanske medije ne skopari Coe, predsednik prireditvenega odbora iger, ki je zamisli, kako okoreli olimpijski ustroj narediti na videz bolj človeškega, črpal iz svojih bogatih izkušenj kot vrhunski športnik.
»Vseskozi sem si želel, da bi to bile igre, ki bi jih vodile potrebe in dosežki športnikov. Ti so se na to odlično odzvali, prav tako naše občinstvo na vsakem prizorišču. Podpora za naše in tuje tekmovalce je bila izjemna,« je nekdanji izjemni atlet, ki je osvojil štiri olimpijske kolajne, od tega zlati v teku na 1500 m v Moskvi 1980 in Los Angelesu 1984, razkril preprosto formulo za uspeh. »Kronane« glave iz MOK si lahko manejo roke ob obetu zaslužka, sceno pa morajo povsem prepustiti športnikom in njihovim navijačem.
Dvoboj z Bubko,
Morda je tu najbolj izvzel sebe, saj je dva tedna vseskozi glasno opozarjal, da se slava britanskega športa ne sme končati z zaprtjem iger. »Navdahni rod – to sta besedi ključnega pomena za nas. To, da smo priredili igre, ki so resda navdušile, pa nam samo po sebi ne bo zagotovilo zdrave športne dediščine. Če se športnega sistema v šolah ne bomo lotili strateško in izkoristili izjemen trenutek, bomo delili usodo Wimbledona – v dveh tednih, ko poteka turnir, vsi igrajo tenis, nato pa se do naslednjega leta ne dotaknejo loparjev. Tega si ne smemo privoščiti, saj takšne priložnosti bržkone ne bomo imeli več. Šport moramo umestiti v osrčje politične in socialne agende, podpreti ga morajo vlada, župani velikih mest, lokalne skupnosti,« bo bitko za boljši status športa nadaljeval nekdanji poslanec konservativne stranke v angleškem parlamentu, ki zatrjuje, da ga vrnitev v vsakdanjo politiko ne zanima, čeprav so britanski komentatorji prepričani, da bi na naslednjih volitvah zlahka na mestu londonskega župana zamenjal Borisa Johnsona. Nato bi bila odprta tudi pot do premierske pisarne na Downing Streetu.
A 55-letni Coe bolj pogleduje proti vrhu v športni politiki, v kateri je po uspehu Londona najbolj vroča »zver«. Prva stopnička naprej zanj naj bi bilo mesto predsednika Svetovne atletske zveze, ko bo čez tri leta potekel mandat Lamineju Diacku. London 2012 mu je bržkone zagotovil odločilno prednost pred legendarnim ukrajinskim skakalcem s palico Sergejem Bubko, drugim najverjetnejšim kandidatom za položaj, ki avtomatično prinaša tudi sedež v MOK. Od tod pa za tako sposobnega in ambicioznega moža ne bi bilo več daleč do mesta predsednika »olimpijske družine«.
Rudisha pred Boltom
Z vrha bi zagotavljal, da bi si Britanci povrnili nekdanji vpliv na svetovno športno dogajanje. Bržkone pa bi zaščitil tudi status svoje panoge, ki si je ob izjemnem šovu Usaina Bolta v Londonu povrnila načeto oznako kraljice športa. A jamajški šprinter ni bil tisti, ki je na atletski stezi najbolj navdušil lorda Coeja.
»Usain Bolt je bil dober, David Rudisha pa je bil izjemen. Za to, da je 800 metrov od štarta do cilja pretekel na vso moč in dosegel takšen čas, ni bila dovolj le vrhunska telesna pripravljenost, temveč tudi subtilna vera vase in svoje sposobnosti,« je Coe svetovni rekord kenijskega tekača na 800 m »razglasil« za največji športni dosežek iger, ki so v trans spravile Veliko Britanijo. A kot so zapisali v časniku The Independent: »Evforija bo trajala, dokler je z zadnjih strani časnikov ne bo izrinila naslednja poškodba dimelj Wayna Rooneyja.«
