Mateja Šimic na OI kot avstralski drsalec?

Ljubljana – Mateja Šimic že vrsto let podira mejnike v slovenskem triatlonu. Potem ko je kot prva osvojila kolajno na velikem tekmovanju (srebrno na mladinskem EP v Stockholmu '95), si tri leta pozneje priborila krstne točke v svetovnem pokalu in v njem lani zablestela z drugim mestom v Edmontonu, je kot prva slovenska triatlonka izpolnila še normo za nastop na olimpijskih igrah.

Ko ji je med preizkušnjo konec maja v Madridu postalo jasno, da ima letalsko karto za London tako rekoč že v žepu, ji je šlo le še na smeh. »Že pred štartom sva s trenerjem preračunala točke, da sva ugotovila, katere nasprotnice so zame nevarne. Tako sem že med tekmo vedela, da sem si uresničila sanje. Med kolesarjenjem in tekom sem uživala kot že dolgo ne,« je Šimičeva še danes vsa nasmejana, ko se spomni preizkušnje v Madridu, kjer si je dokončno zagotovila vstopnico za OI.

Toda njena pot do Londona je bila dolga in trnova, nanjo se je resno podala pred dobrima dvema letoma, ko se je za olimpijske kvalifikacije prižgala zelena luč. Pozimi 2011 je začela sodelovati z italijanskim strokovnjakom za triatlon Francescom Fissorejem. »Februarja lani je pristopila k meni, me prosila, da bi jo treniral, ker si je nadvse želela nastopiti na olimpijskih igrah. Tako se je začelo najino sodelovanje,« je zaupal Fissore, ki je 32-letno Ljubljančanko spremljal na preizkušnjah po vsem svetu.

V zadnjem obdobju sta večino časa preživela v Sloveniji. »Ker ima Mateja otroka, je zelo pomembno, da je blizu njega. Če je sproščena kot mati, je namreč veliko boljša tudi kot športnica,« je pojasnil italijanski trener in pripomnil, da sta ogromno vadila na ljubljanski Fakulteti za šport, na kateri imata odlične pogoje za trening. Nič slabše niso v Radovljici, kamor sta se premaknila nedolgo tega. »Tu imava vse na dosegu rok: jezero, bazen, številne proge za kolesarjenje in tek.«

Na vprašanje, kaj od svoje varovanke pričakuje 4. avgusta, ko se bo v Londonu podala na štart olimpijske preizkušnje, je odvrnil, da nerad karkoli napoveduje. »Toda uvrstitev do 20., 25. mesta bi bila že zelo dobra, čeprav je res, da je na olimpijskih igrah mogoče prav vse. Saj se spomnite avstralskega hitrostnega drsalca na kratkih progah Stevena Bradburyja, s katerim v Salt Lake Cityju leta 2002 nihče ni računal, pa je nato pridrsal do zlate lovorike, potem ko so njegovi tekmeci v finalu popadali pred njim,« se Fissore ne bi branil, če bi se podobno razpletlo tudi za Šimičevo.

Najuspešnejšo slovensko triatlonko je najbolj strah svoje šibke točke – preizkušnje v plavanju na 1500 metrov. »Ker bom med 55 tekmovalkami med zadnjimi izbirala štartni položaj, se zavedam, da ne bom dobila najboljšega. Težava je tudi, da bom na tekmi edina Slovenka, saj imajo vodilne države v triatlonu po tri tekmovalke, vse pa delajo za svojo najboljšo, tako da so v veliki prednosti. Da komolčarjenja v vodi niti ne omenjam,« je svoje strahove opisala Šimičeva.

V plavanju se bo zato skušala držati Švicarke Nicole Spirig in Nemke Anne Haug, ki sta ob Britanki Helen Jenkins v najožjem krogu kandidatk za kolajne in v vodi približno enako močni kot naša triatlonka, da bi se nato s skupnimi močmi v kolesarjenju (43 km) in teku (10 km), v katerih je Šimičeva precej močnejša, prebili do čim boljše končne uvrstitve. Za to, da bi bila 4. avgusta v Londonu v življenjski formi, večkratna državna prvakinja vadi po šest ur na dan.

»Ker sem zdaj prav vse podredila olimpijskim igram, se v zadnjem času s triletnim sinom Luko vidiva manj, kot bi si želela, se pa zato pogosto slišiva,« je zaupala 32-letna Ljubljančanka, ki je med svojimi prednostmi poudarila trmo. »V Londonu se bom borila do konca, do zadnjega atoma moči,« je še obljubila Šimičeva, njen italijanski trener pa je ob tem le prikimal. »Matejo ni težko trenirati, težko jo je odpočiti ...«