Tiskane izdaje
Resda so se pred dnevi športni zanesenjaki v naši severni soseščini razveselili prestižne nogometne zmage proti Turčiji, toda tolažba ni kaj prida odmevala. Precej bolj je pozornost pritegnil incident pred tekmo, vse skupaj pa je še naprej v senci popolnega poloma avstrijskih olimpijcev v Londonu.
Dnevi po dogodku poletja na britanskem otoku povsod po svetu minevajo v analizah učinkov posameznih reprezentanc. Nekateri so navdušeni, drugod zadovoljno preštevajo kolajne, ponekod jih močno pogrešajo. Predvsem tam, kjer so jih bili v preteklosti vajeni.
Ko omenimo vrhunski šport v Avstriji, misli kajpak najprej oddrvijo k alpskemu smučanju, nato tudi k drugim panogam v zimskih razmerah. V poletnih disciplinah je domala vsa soseščina alpske dežele, vključno s Slovenijo, uspešnejša, toda vendarle so tudi v družbi petih olimpijskih krogov avstrijskih športniki že dosegali odmevne uspehe. Poletje 2012 pa očitno ne bo ostalo zapisano kot rdeče-belo-rdeče. Bogati Salzburg se je po najhitrejši poti poslovil od evropskih nogometnih sanj in kar takoj izpadel z Luksemburžani, pri nogometni izbrani vrsti se je zakuhalo, Paulu Scharnerju, reprezentantu iz nemške lige (Hamburg), so za vedno zaprli vrata, olimpijska odprava pa se je domov vrnila s prazno prtljago – brez kolajne!
Pričakovanja pred odhodom res niso razgrinjala evforije, toda vsaj na divji vodi, judoističnem tatamiju, strelišču ali med jadralci Avstrija pred slehernimi igrami meri visoko. Tako je bilo tudi pred Londonom 2012, nakar pa se je razpletlo, da drugič doslej, po Tokiu 1964, naših sosedov nikdar ni bilo med udeleženci slovesnih razglasitev. Tako so učinek v britanski metropoli posebej podčrtali ter ga potisnili v predal skupaj z omenjenim Tokiom ter še tremi igrami, ko je Avstrijcem pripadel le po en bron. Najbolj senzacionalno je seveda odmeval polom na zimskih igrah v Sarajevu '84.
Kako naprej? Resda gre za deželo, ki po kakovosti življenjske ravni sodi prav v evropski vrh, turizem cveti pozimi na smučiščih, poleti ob jezerih, glasbeni festivali privabljajo občinstvo od blizu in daleč. Nacija, ki je preživela marsikaj bodisi po svoji bodisi po tuji krivdi, je lahko nad marsikaterim dosežkom upravičeno ponosna, a ob športnem učinku olimpijskega poletja 2012 se nikakor ne more nasmehniti.
»Najbolj je kriva športna politika,« so razglasili bralci Kurierja, enega vodilnih nacionalnih dnevnikov, med razlogi londonskega neuspeha pa so omenjali nevedneže med funkcionarji, nekonkurenčne športnike, nekateri tudi smolo. Kolajni je bil sicer najbližje plavalec hrvaških korenin Dinko Jukić, 4. na 200 m delfin, a tako pri njem kot tudi njegovi sestri Mirni (bronasti v Pekingu 2008, v Londonu strokovni komentatorki na ORF) nikakor ne gre za premišljeno selekcijo v bazenu. Pripadata namreč ambicioznemu družinskemu projektu z očetom Željkom, plavalni različici smučarske zgodbe Kostelićevih.
V prvem poolimpijskem tednu so pri dunajski reviji News razgrnili tezo tudi o neučinkovitih urah športne vzgoje v šolah, solnograški dnevnik Salzburger Nachrichten pa se je spraševal o (ne)smislu avstrijskih športnih internatov, češ da ti pretirano »polnijo glavo«, namesto da bi se fantje in dekleta sproščeno ukvarjali s športom v svojem vsakdanjem okolju.
»Čemu bi vsakogar takoj poslali v internat? Talente moramo opazovati dlje, ničesar ne smemo prehitevati. Tudi njihov prosti čas je koristen za trening,« pravi Thomas Wörz, ki pri nacionalni delovni skupnosti skrbi za športne centre mladih. Sploh pa je po Londonu zavrelo tudi na različnih političnih ravneh. Tako je minister za šport Norbert Darabos že med igrami udaril po mizi, da mu je dovolj turizma in rojakov, ki namesto da bi dosegali odmevne izide, v olimpijski vasi hrepenijo zgolj po zabavi, zvezni kancler Werner Faymann pa je obrnil ploščo. Darabosa je ošvrknil, češ da je podlegel čustvom in vendarle pretirano kritiziral avstrijske športnike. Kancler verjame njihovi prizadevnosti, obenem pa pričakuje novi zakon o športu kot tudi učinkovito vlogo športa v šolskem sistemu.
Očitno so spremembe nujne, toda pretirano revolucionarne lahko tudi postrežejo z nasprotnim učinkom. Tako kot pred dnevi pri nogometašu Scharnerju, ki je kritično spregovoril o delu Marcela Kollerja, Švicarja na avstrijski reprezentančni klopi, ter si za vekomaj zaprl vrata izbrane vrste. Pa ne le pri Kollerju. »Scharnerja ne bo nikoli več v dresu z avstrijskim grbom,« so zapisali v sporočilu nacionalne nogometne zveze …
