Tiskane izdaje
Ljubljana - Ob prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah niso niti pomislili, da bi lahko nastopile ženske. »Bilo bi nepraktično, nezanimivo, neestetsko in povsem zgrešeno,« je izločitev nežnejšega spola z iger branil idejni oče iger Pierre de Coubertin in jim odločno zaloputnil vrata pred nosom.
Čeprav se za tiste čase značilno moško razmišljanje ni na hitro spremenilo, ženske niso bile dolgo ob strani. Velik vpliv so imele spremembe v družbi s številnimi gibanji za večje pravice žensk in kljub odporu moškega življa je prvih enajst športnic stopilo na tekmovališče že na naslednjih igrah leta 1900 v Parizu. Prepustili so jim dve športni panogi – tenis in golf. Od tistih časov se je položaj žensk v olimpijskem gibanju bistveno spremenil. Pri udeležbi na tekmovanjih in na funkcionarskih stolčkih.
Gonilo sprememb ženskam v prid je politika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so na MOK začeli z načrtno politiko za večjo izravnanost med spoloma. Športnicam so šli na roko z izenačevanjem panog ter jo pripeljali do popolne enakosti. Potem ko so programu dodali že boks za ženske, bodo londonske igre prve, ko se bodo ženske merile v vseh športih kot moški. Odstotek žensk pri udeležbi je na zadnjih igrah hitro naraščal. Tisočico so prvič presegle leta 1972 v Münchnu, a so bile v primerjavi z moškimi komajda opazne. Razmerje je bilo 1059:6075 ali slabih 15 odstotkov. Šestnajst let pozneje v Seulu se je število športnic podvojilo (2194:6197), za Barcelono, Atlanto, Atene in Sydney pa je bilo značilno, da so se moški ustalili okrog številke 6000, številke pri udeležbi žensk pa so nenehno in hitro naraščale. V Pekingu 2008 sta se deleža moških in žensk močno približala (dobrih 42 odstotkov žensk), v Londonu pa naj bi bila med številom tekmovalcev in tekmovalk najmanjša razlika doslej. Samo dobrih tisoč.
Politična usmerjenost MOK je na tekmovališču bogato obrodila, moški pa še vedno niso pripravljeni žensk sprejeti v vodstvene strukture. Z »umetnim« določanjem tako imenovanih ženskih kvot se nežnejšemu spolu odpirajo vrata tudi v delovne organe, toda vse so obkrožene z množico »kavalirjev«, ki jih preglasujejo ali preslišijo. Ženske praviloma dobijo obrobne funkcije, na vodilnih položajih jih skorajda ni. Politika MOK je torej še vedno svet moških, ženske pa so bolj ali manj številke za statistiko. Predsednik Jacques Rogge sicer napoveduje, da bo treba ženskam prepustiti tudi kakšno vodilno funkcijo, a se spremembe vrtijo zelo počasi. Naraščajoče število tekmovalk strokovnjaki skušajo pojasniti z neenakim izhodiščem. Konkurenca pri moških je močnejša, pot do prestižne tekme težja, medtem ko so kvalifikacijski sistemi za ženske ob ožjem kakovostnem vrhu lažji.
Prvič več žensk
V korak s svetovnimi smernicami gre tudi Slovenija. Odkar nastopa kot samostojna država, se je razmerje med športniki in športnicami v olimpijskih ekipah pošteno spremenilo. V Barceloni 1992 jih je bilo zgolj šest, moških je bilo 29. Moški so tudi prinesli obe kolajni. Bronasta sta bila dvojec z Iztokom Čopom in Denisom Žvegljem ter četverec brez krmarja, v katerem so sedeli Milan Janša, Jani Klemenčič, Sašo Mirjanič in Sadik Mujkič. V Atlanti se je število tekmovalcev znižalo, žensko zastopstvo pa podvojilo (25:12). Srebrni kolajni sta si prigarala atletinja Brigita Bukovec in kajakaš Andraž Vehovar. Na avstralskih tleh so bili spet v premoči moški (55:19), po sydneyjskem zlatu pa so posegli strelec Rajmond Debevec ter veslača Iztok Čop in Luka Špik. V Atenah so se ženske po nastopih približale moškim (56:23), štiri osvojene kolajne pa so bile razdeljene na pol: dvojni dvojec (Čop-Špik, srebro) in jadralec Vasilij Žbogar (bron) ter Jolanda Čeplak (800 m) in judoiska Urška Žolnir, obe z bronom.
Slovenska odprava na Kitajskem je bila z 41 športniki in 21 športnicami spet neuravnotežena. Pri osvojenih kolajnah je bila razlika minimalna – tri kolajne za moške (metalec kladiva Primož Kozmus zlato, Žbogar srebro, Debevec bron) in dve za ženske (plavalka Sara Isaković srebro, judoistka Lucija Polavder bron). Londonska statistika se je obrnila lepšemu spolu v prid. Na igrah bo nastopilo 28 moških in 37 žensk.
Družbene spremembe
Psiholog Niko Mejaš je v šport vpet kot selektor strelcev na glinaste golobe in se je poigral z iskanjem vzrokov za čedalje bolj izenačeno razmerje med športniki in športnicami. »Pomembno dimenzijo daje družbeno gibanje s čedalje večjo vpetostjo žensk na vseh področjih. Več jih je na vodilnih položajih, v menedžmentu, politiki ... A največji vpliv imajo starši. Šport so prepoznali kot vrednoto, enako za oba spola. Pri vadbi zato enako zavzeto podpirajo tako sinove kot hčere,« je izluščil spremenjeno popotnico mladim. Slovenke se po njegovem še niso ustavile: »Med ekipnimi športi nobena ženska reprezentanca ni bila niti blizu nastopu v Londonu. Pričakujem naslednji val.«
Gonilo sprememb v svetu in Sloveniji naj bi bilo torej enako kot pred dobrimi stotimi leti. V spremembah družbenih odnosov.
