Tiskane izdaje
Nadarjenost in delovna vnema bi bila bržkone premalo za tako dolgo strelsko zgodbo, kot jo je doslej spisal Rajmond Debevec, če ne bi zraven premogel še velike tekmovalne vneme. Pomagala mu je, da je vselej izbrskal motiv in ga spremenil v izziv za naslednjo veliko tekmo.
Pred Londonom si je sestavil načrta A in B. Pravočasno je znal pretehtati svoje možnosti, brez olepševanja se je poglobil v težave z očmi in izračunal, da mu leta in starostna kratkovidnost ne dopuščata več konkurenčnega boja z mlajšimi. »V streljanju z zračno puško ne sodim več v svetovni vrh, ker mi oči povzročajo prevelike težave. Če bi v Londonu nastopil z zračnim orožjem, bi bilo enako, kot da bi se postavil na strelsko črto slabo pripravljen. Tak nastop pa ne bi bil dobra popotnica za nadaljevanje z MK puško,« si ni risal gradov v oblakih, ampak je odločno prečrtal prvo disciplino in se že doma odpovedal zračni puški. V drugem koraku je povsem razumsko preletel okoliščine na tekmovalnem polju malega kalibra. Priznal si je, da se mu streljanje v trojnem položaju, ali v strelskih krogih kraljevska disciplina, počasi, a vztrajno odmika. Dosežke mu niža streljanje stoje, ko si zaradi zaostritve slike vzame več časa za merjenje, kar utruja roke in puška ni več tako mirna kot včasih. Prednost je zato v Londonu dal streljanju leže, dobra računica pa mu je prinesla tretjo olimpijsko kolajno. Hkrati je izpolnil obljubo, da bo v Londonu tekmoval in ne zgolj sešteval olimpijske nastope.
Olimpijski uspehi so do Rajmonda prišli razmeroma pozno. Kot olimpijski prvošolček je ognjeni krst prestal v Los Angelesu 1984. Pri 21 letih je bil nadvse zadovoljen že z uvrstitvijo na najbolj cenjeno tekmovanje in se z uvrstitvijo ni obremenjeval. Ob 12. mestu z zračno puško se je zavedal, da njegov čas šele prihaja. Kakovost je potrdil s kolajnami na svetovnih prvenstvih in se do iger v Seulu prebil med tihe favorite. Ni se mu izšlo, želje po olimpijski kolajni je moral preložiti na Barcelono 1992. Kako vrhunsko je bil pripravljen, kaže svetovni rekord iz Münchna. Njegovih 1186 krogov do danes ni še nihče presegel, pa čeprav se je ob razvoju orožja in tehnike medtem svetovni vrh močno razširil. Kljub vrhunski formi v sezoni 1992 je Debevec prvi nastop pod slovensko zastavo končal na zanj skromnem šestem mestu, olimpijskih želja pa z drugim šestim mestom ni potešil niti v Atlanti 1996. V desetletju, ko se je razcvetel na svetovnem vrhu, nizal rekorde in žel spoštovanje tekmecev, se mu je olimpijska lovorika spretno izmikala in mu na pleča nalagala čedalje težje psihološko breme.
Ugibanja, ali bo kdaj stal tudi na olimpijskem zmagovalnem odru, je končno presekal v Sydneyju. Ko so mu obesili zlato kolajno okrog vratu, je bila trnova pot do prestola pozabljena. Kralj trojnega položaja je dobil še uradno priznanje najboljšega.
V Avstraliji je bil led prebit in Debevčevi nastopi pod petimi krogi so postali bolj sproščeni. V Atenah je bil sicer četrti, a je v Pekingu spet stopil na zmagovalni oder in se vzdignil do bronaste kolajne, uspeh iz trojnega položaja pa v Londonu ponovil na 60 leže. Očitno je obrnil nov list. V najboljših tekmovalnih letih mu je bila olimpijska lovorika nedosegljiva, kot arhivsko vino pa je od iger do iger zorel in nakazal, da še ni za odpis. Bo po osmih igrah ujel še devete in novo kolajno?
