Tiskane izdaje
Najboljšim gostiteljem olimpijskih iger, ki jim predsedniki Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) tradicionalno laskajo na koncu snidenja športnega vrha sveta in s tem oznanjajo vsesplošni napredek na zemeljski obli, se je zadnja leta pridružila nova pohvala, krilatica - najvarnejše mesto. Od leta 1996, ko so Atlanto, sicer eno izmed mest z največ kriminalitete v ZDA, Američani v času OI razglasili za najvarnejše mesto na svetu, so se na ta izjemno dragi in čedalje bolj prestižni seznam vpisali še Salt Lake City 2002, Atene 2004 in Torino 2006.
Tudi Peking je te dni najvarnejše mesto na svetu. Ta status mu zagotavlja cela armada varnostnikov, 100.000 vrhunsko izurjenih vojakov protiterorističnih enot, predvsem pa najmodernejši sistemi elektronskega nadzora. Koliko »velikih bratov« je vključenih v varnostni sistem, je težko ugotoviti, zatakne pa se tudi pri ceni varnosti.
Natančna številka, menda ne manjša od milijarde dolarjev, sicer ni znana, organizatorji pa so povedali, da jih bo varnost 10.000 športnikov, 20.000 novinarjev in več kot 550.000 tujih obiskovalcev stala manj, kot je stala Atene. Grki so pred štirimi leti plačali rekordno vsoto - 1,6 milijarde dolarjev. Za petami so jim organizatorji zimskih iger v Torinu z dvema tretjinama manj udeležencev in programa, a z 1,4 milijarde dolarjev. Stroški Atlante (227 milijona dolarjev) in Salt Lake Cityja (319) so iz perspektive zadnjih organizatorjev, še zlasti pa Londona, gostitelja iger leta 2012, ki načrtuje rekordnih 1,8 milijarde dolarjev za varnost, res mačji kašelj.
Varnost športnikov je bila na igrah od antične Grčije in pozivov, naj med igrami ustavijo vojne in sovražnosti, izjemno pomembna. Kultura te velike politične vrednote novega tisočletja, ki jo v nekaterih državah sistematično gojijo in z njo držijo v strahu že tako od vseh katastrof prestrašene ljudi, pa se je v celoti spremenila po terorističnemu napadu na WTC v New Yorku 11. septembra 2001. Stroški za varnost vrtoglavo naraščajo in presegajo vse razumne meje.
V Pekingu se ne ukvarjajo toliko z možnostjo terorističnega napada, kot so se v Atenah ali Torinu, ker imajo pač visoko postavljen »zid na mejah«. Vendar pravijo, da je »črni oblak« terorizma dejstvo, ki ga ne morejo prezreti. Hkrati pa se hvalijo, da imajo najbolj izdelan nadzorni sistem v zgodovini olimpijskih iger. Vstop tujcev sicer prijazno, a zelo strogo nadzirajo z vizumi. Da bodo Kitajci svoj varnostni sistem izpopolnili do zadnje podrobnosti in ga postavili na višjo raven od tiste v Atenah, je bilo pričakovati. Na voljo so imeli dovolj denarja in tehnologije, predvsem pa ljudi, da to nalogo izpolnijo.
Nadzor nad ljudmi se od enih iger do drugih izpopolnjuje. Vsak organizator doda v repertoar preverjanja kaj novega. Kitajci so ustanovili posebno nadzorno ekipo, ki bo spremljala več kot 200 spletnih strani in preprečevala nezakonite prenose iger. Kaj se skriva za tem bojem proti »piratstvu«, ni težko ugotoviti. Metode postajajo zelo sofisticirane. Če so bili novinarji še pred leti jezni na zapravljanje časa zaradi kontrole na skoraj vsakem koraku in bentili, ko so jim priučeni prostovoljci stikali po torbah, zadnja leta na kontrolnih točkah na OI in vseh velikih tekmovanjih brez godrnjanja sezujejo čevlje, odpnejo pas in tvegajo, da bodo ostali v samih spodnjicah. To je pač davek novi vrednosti človekovega bivanja, ki se mu ne bo nikoli več mogoče izogniti. Varnost se bo le še stopnjevala. To je svet, o kakršnem zagotovo nismo sanjali.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela!
