Tiskane izdaje
Pogled na monitorje pred postajami je razkrival norišnico. Hude zamude na rdeči liniji, siva je bila deloma ukinjena, zelena pa tako obremenjena, da so razjarjeni Londončani morali čakati tudi dobre pol ure, preden so se prebili na perone. Na srečo je obveljalo staro gledališko pravilo, da zadnja vaja pokaže, kako bo šlo na veliki dan. Če je zanič in gre vse narobe, bo premiera toliko boljša.
Če hočete razumeti, kako olimpijske igre doživljajo Londončani, morate najprej o njih vedeti nekaj malenkosti. Denimo to, da je odprtost duha, o kateri tako radi poročajo turistični vodniki, konstrukt, ne dejstvo. Angleži tujcev čisto zares ne marajo. Najbolj kleni med njimi, vajeni taborjenja pred palačo, ko se rodi prestolonaslednik, se še vedno pretvarjajo, da so boljši od vseh drugih. Zato ni nič čudnega, da so zastavo ekipe Severne Koreje že čisto na začetku zamešali s tisto njihovih južnih sosedov. Saj je vseeno, mar ne? Pred Ameriko jih varuje luža, pred Francozi Rokavski preliv. Tega, da so politično in gospodarsko del Evrope, jim v pogovoru sploh ne smete omeniti, saj vas bodo gledali, kakor da ste padli z lune. Če v to enačbo zdaj vmešate dejstvo, da bodo morali skoraj mesec dni zreti v tuje obraze, kako teptajo njihova sveta tla, dobite novo olimpijsko disciplino: pritoževanje na dolge proge.
Ko smo v tednu pred poletnimi olimpijskimi igrami zjutraj listali po dnevnem časopisju, so v nas bolščali sami obupani naslovi, od Timesa do Daily Maila. Več kot enkrat se je pojavila beseda kaos, twitter pa je pokal po šivih s poročili o zamudah in gneči na cesti. Nejevoljne policiste so fotografirali, kako orokavičeni brskajo po smetnjakih za bombami, lokalne brezdomce so za ves mesec poslali na lepše, vojska pa je zračni prostor zaprla v vakuum. Lojtri je v tem stanju policijske države večkrat sledila oznaka »#grozljivka«, kot da je naposled nastopil sodni dan. Obstajajo narodi, ki bi se razveselili finančne injekcije, ki jo olimpijske igre prinesejo v zameno za vse te neprijetnosti, a Britanci ne sodijo mednje. Zdaj bi raje videli, da bi deževalo in ne bi bilo v mestu nikogar. Kadar dežuje in so ulice prazne, si želijo utripa in poletja. Takšni pač so.
Zabava, na katero
Londonski župan Boris Johnson je posnel celo nagovor o strpnosti, ki so ga predvajali na dvonadstropnih avtobusih. V njem se je lokalcem že vnaprej zahvalil za to, da »bodo dihali z igrami«. Na avtobusu 52, kjer sem ga sam prvič slišal, ni bilo niti enega samega potnika, ki se ob tem ne bi glasno zahihital. Še vselej resnobne ženice so se snele z vajeti. Postavili so spletno stran z napovedjo najbolj zasedenih poti, po podzemnih zidovih pa razstavili serijo lepo skiciranih posterjev s šaljivimi podobami, ki so opozarjali nanjo. Tista, ko se sredi množice po tekočih stopnicah podzemne železnice spušča dama s konjem v polni jahaški opravi, je bila še posebno zabavna, saj v ježi letos tekmuje tudi kraljičina vnukinja Zara Phillips. Vsaj smisla za humor niso izgubili.
Zamašek iz petih krogov
Tisti, ki so se morali naučiti novega prometnega režima vožnje po »olimpijskih pasovih«, so verjetno ga. Za nekaj več kot sto funtov bodo oglobili šoferje motornih vozil po stranskem pasu, označenem s petimi položenimi olimpijskimi krogi. Ko so jih prvič predstavili, je nastala čista zmeda – številni so se preprosto vdali in v zamašku preždeli nekaj ur, drugi so jih veselo prevozili in se izgovarjali, da jih niso opazili. Oblasti so naposled popustile pod pritiskom javnosti in se toliko omehčale, da bodo kaznovale samo tiste, pri katerih bo očitno, da so nanje zapeljali namerno. Če se zmotite in vam je zares žal, bodo zamižali na eno oko.
Članom olimpijskega komiteja se lahko sredi agonije samo veselo smeji. Vozijo se lahko še po travi, če je treba, vsi se jim morajo umikati in napol klanjati, za povrhu gotovo spijo v najboljšem hotelu v mestu. Čeprav srednji hotelirski razred nerga, da še vedno niso razprodali vseh sob, so prestižnejši magnati ob ulici Park Lane – denimo Hilton in Dorchester, da omenimo samo dva najbolj vredna greha – polni do zadnje izbe. Stratford, mesto »olimpijske vasi«, bo še leta živel od dobičkov v tem mesecu, megalomansko nakupovalno središče Westfield pa že dosega rekordne dobičke. Blagor jim.
Kraljica in kralj Beckham
Med najbolj zaposlene Otočane te dni uvrščajo najožje člane kraljeve družine. Kraljica Elizabeta II., ki je igre v Olimpijskem parku odprla po petkovem kosilu s sto desetimi najpomembnejšimi predstavniki športnega sveta, nadaljuje poslanstvo svojih staršev; ta sta igre v prestolnici gostila leta 1948. Mladi par, princ William in njegova Catherine, sta sprejela mesto uradnih podpornikov britanske olimpijske ekipe in bosta presedela zajetno število njihovih športnih spopadov. Najbolj se veselita tenisa, kjer sta napovedana v prvi vrsti. Nič ni bolj kraljevo nedolžnega od teniške beline.
Na zgodovinski dogodek so, kljub vztrajnemu godrnjanju, potihem ponosni prav vsi, še posebno tisti, ki so se z naklonjenostjo žreba ali z zvezami na črnem trgu prikopali do katere od 8,8 milijona izdanih kart. Sponzorji so jih morali na koncu razdeljevati že kar zastonj, saj nekateri športi preprosto niso pritegnili množic. Uboge nogometašice, ženski nogomet je bil menda še najmanj oblegana od devetintridesetih disciplin. Vsaj Davida Beckhama je organizatorjem v zadnjem trenutku uspelo pritegniti in bo pomagal zapreti igre. Njegova soproga Victoria bo medtem na glavnem odru še zadnjič obudila spomin na dekliško skupino Spice Girls.
London bo od športnega spektakla v letu kraljičinega diamantnega jubileja veliko odnesel. Če nič drugega, so novi športni objekti izboljšali mestni kroki – skice panorame bodo zaradi novega velodroma, stadiona in tistega osupljivega bazena Zahe Hadid zdaj še polnejše, večje in bolj razgibane. Rdeči kip Anisha Kapoorja lahko mirno izpustijo, grdobo rdečo. Ko bodo padle prve jesenske kaplje, bo jeza že pozabljena in na sivih ulicah bo spet vse teklo po starih, ustaljenih poteh. Kot stari zakonci imajo tudi Londončani od vsega še najraje rutino.
