Vsi se odbijajo od francoske skale Dinarta

London – Jackson Richardson in Nikola Karabatić sta najbolj opevana francoska rokometna asa, ki sta »galske peteline« vsak s svojim rodom popeljala v prej neslutene višave. A kdo je obema kril hrbet? Didier Dinart.

Richardson je z domiselno organizacijo igre ter požrtvovalnostjo v obrambi kot izpostavljeni mož postavitve 5-1 v devetdesetih letih minulega stoletja sprožil malo rokometno revolucijo. Predvsem pa je bil prvi mož francoske zasedbe, ki je osvojila naslova svetovnih prvakov leta 1995 in 2001.

Ko se je čarovnik z Reuniona poslovil, se je že pojavil Karabatić, sin hrvaškega očeta in srbske matere, ki se je v novi domovini razvil v najbolj kompletnega rokometaša svojega rodu. Učinek na svetovno konkurenco je bil še bolj strah vzbujajoč. Začelo se je z naslovom evropskih prvakov leta 2006 v Švici in nadaljevalo z nizom, kakršnega v rokometu in kolektivnih športih nasploh še ni bilo – Francija je od avgusta 2008 do avgusta 2012 osvojila dva naslova olimpijskih prvakov, dva svetovnih in še enega evropskih.

Richardson in Karabatić teh uspehov kajpak nista dosegla sama, ob sebi sta imela kopico izjemnih soigralcev, predvsem pa so skupaj tvorili malodane neprebojno obrambo, v kateri je že več kot desetletje nepogrešljiv člen Dinart. Zraven je bil pri naslovu svetovnih prvakov leta 2001, ko je Pariz častil domače zlate junake, svoj delež je prispeval povsod, tudi v Londonu, kjer mu je bilo po finalni zmagi nad Švedsko težko zbrisati nasmešek z obraza – osvojil je svojo že deseto kolajno na velikih tekmovanjih, med njimi pa so po dve zlati z OI in EP, ter tri s SP.

»Nikoli se ne naveličaš zmag. Imamo res izjemen kolektiv, takšnih profesionalcev ne najdeš kar tako. Po porazih na EP v Srbiji (Francija ga je končala na 11. mestu, op. p.) smo si vsi želeli dokazati, da še nismo za odmet. Januarja smo si privoščili le en spodrsljaj, pa so že vsi govorili, da smo prestari, da nimamo več motiva, da se mora marsikdo upokojiti, da smo zasičeni drug drugega, da je čas za korenite spremembe. A pri tem niso upoštevali znane modrosti – iz stare kokoši nastane najboljša juha,« je v pogovoru za Delo gladko tekel jezik 197 cm visokemu in 108 kg težkemu hrustu, ki bi mu na igrišču stežka pripisali subtilen smisel za humor.

Moža, ki je od decembra 1996 odigral 345 tekem za francosko reprezentanco, se nista zastonj oprijela zgovorna vzdevka – skala in mesar. Mimo Dinarta pač ni lahke ali mehke poti za tekmece. Njegovi trdi prijemi pa so simbol francoske rokometne prevlade, ki bolj temelji na mišicah in disciplini kot domiselnosti v igri. Dinart je antipod romantičnega rokometa, s katerim je Ivano Balić Hrvaško popeljal do naslova svetovnih prvakov leta 2003 v Lizboni in leto kasneje še do olimpijskega zmagoslavja v Atenah. Splitski »Mozart« se je odtlej že ničkolikokrat odbil od francoske skale.

Nenazadnje tudi v Londonu, kjer so naši južni sosedi igrali najbolj všečno – vse do polfinala, v katerem so naleteli na Francoze. »Hrvatom smo v zadnjih letih odvzeli nekaj naslovov, o tem ni dvoma. Mi se sicer z njimi ne obremenjujemo, morda se bomo v prihodnosti, a ta čas jih premagujemo in uživamo v tem,« je Dinartovo sporočilo jasno – z zdravljenjem kompleksov naj se ubadajo poraženci.

Kot kaže, pa si tekmeci še ne bodo mogli oddahniti. Čeprav Dinart šteje že 35 let tako kot domala vsi francoski veterani razmišlja, da bi podaljšal reprezentančno kariero in morda po številu nastopov za Francijo prehitel rekorderja Richardsona (417). »Nisem še nared za upokojitev, ki resda ni več posebej daleč. V miru moram razmisliti, kaj bi bilo najbolje storiti. Telesno se počutim še odlično, a vseeno bom moral dobro oceniti, kdaj bo pravi čas za slovo. Nočem, da bi bilo grenko,« bi se rad na vrhu poslovil Dinart, ki je tudi na klubski sceni osvojil malodane vse, kar se je osvojiti dalo. Začenši z naslovom evropskega prvaka leta 2003 v dresu Montpelliera (v polfinalu je izločil Prule 67), ki mu je nato dodal še tri kot soigralec Uroša Zormana, Aleša Pajoviča in Sergeja Rutenke pri Ciudadu Realu.

Nekdaj najbogatejši rokometni klub na svetu je v zadnjih letih občutil posledice gospodarske krize, zamenjal sedež in ime (Atletico Madrid) ter zdaj izgubil tudi Dinarta. »Skala« si poleg lovorik želi tudi dobrega zaslužka – premamil ga je Pariz in katarski denar, ki poganja najnovejši bogataški rokometni projekt na stari celini.