Mitja Koželj: Z izvedbo olimpijskih kvalifikacij bi bankrotirali

Direktor Odbojkarske zveze Slovenije Mitja Koželj je star 30 let. Že kot trener je bil daleč najmlajši v ženskem prvoligaškem tekmovanju, toda dobro se zaveda, da o človeku govorijo dosežki, ne pa leta. Z njegovim prihodom je na OZS zavel svež veter, moška reprezentanca pa je končno dobila dostojne razmere za delo, kar se že pozna tudi pri rezultatih.

Če bi vam nekdo dejal, da je glede na kakovost igralskega kadra, vrhunskega selektorja in najboljše razmere za delo doslej doseženo na EP v Avstriji slabše od pričakovanj, v kolikšni meri bi se strinjali z njim?

Na EP smo šli z visokimi ambicijami po čim boljšem rezultatu in zame je nesporno dejstvo, da je doseženo največji uspeh v zgodovini slovenske odbojke. Iz tega je treba štartati. Seveda bi se proti Finski lahko razpletlo tudi drugače, a vedeti morate, da so fantje sploh prvič doslej izkusili tako optimalen program po težki klubski sezoni. Se je pa točno pokazalo, kaj nam manjka in kje še stopicamo za največjimi reprezentancami.

In kaj nam manjka? Nekateri pravijo, da zgolj igranje v svetovni ligi …

S tem se ne morem strinjati. Smo ena najmanjših reprezentanc v Evropi, celo Hrvaška in Avstrija razpolagata z veliko večjimi finančnimi sredstvi, s precej večjo podporo na vseh ravneh kot mi. S tem, kar smo dosegli, smo torej mali fenomen. Ta izbrana vrsta potrebuje le čas, dve do tri leta konstantnega dela in prisotnosti na tej ravni. Fantje imajo v sebi dovolj želje, so pa na nek način še vseeno otroci, ki z nami na čelu rastejo. Razumeti pa morate nekaj: vsi delamo prek meja lastnih zmožnosti.

Ekipa gre v naslednjo akcijo, olimpijske kvalifikacije, brez Radoviča in Komela, Čebron in Satler bosta očitno spet grela klop, od izkušenejših torej v udarnem kadru ostajata le Škorc in Flajs. Se vam ne zdi, da je šla pomladitev celo malce predaleč?

Z vsemi fanti se ogromno pogovarjamo individualno, tudi s tistimi, ki jih tokrat ni zraven. Samo vprašajmo se, koga danes ni v zasedbi, pa bi tja sodil. Manjkata zgolj poškodovana Vinčič in Kamnik. Z Vinčičem sem opravil precej razgovorov in če v čem podpiram selektorja, ga v tem, da ne pritiska na fante, ki morajo imeti čiste glave in biti motivirani in zbrani. Najslabše je, da v ekipo potegnemo nepripravljenega ali poškodovanega igralca, ki se mu tu težave le še stopnjujejo.

Alan Komel vam je v medijih očital, da ste ga ignorirali in se niste držali obljube ter mu niste plačali zaostalih dnevnic, zato je odklonil selektorjevo povabilo. Vaš odziv na očitke?

V prihodnjih dneh se bom z njim še enkrat sestal, ker mislim, da komuniciranje po medijih ni potrebno. Odkar sem ob reprezentanci, vem, koliko smo mu pomagali. Poleti smo mu zagotovili dvoje, troje zunanjih zdravniških mnenj, tudi sam osebno sem mu pomagal. Zveza je komunicirala z njim, jaz sem se z njim sestal na predstavitvi ACH Volleyja in na eni od tekem. Dogovorili smo se, da se udeleži prvega dneva reprezentančnega zbora in da bomo takrat dorekli stvari za nazaj, pa ga ni bilo. Jaz na neko izsiljevanje nisem mogel pristati, tudi zavoljo ostalih fantov in tudi zavoljo koncepta – mi nismo šli niti za milimeter stran od dogovorjenega. Zagotovo se bova še usedla, saj je slovenski odbojkarski prostor premajhen, da bi si sami iskali sovražnike.

Kako pa je z obveznostmi do ostalih reprezentantov?

Zveza je fantom do EP poravnala največ tekočih obveznosti doslej. Jih je pa potrebno razumeti, saj smo šli v zelo obsežen (tudi finančni) projekt in so bile ambicije tudi z njihove strani razumljivo visoke. S temi igralci fenomenalno sodelujemo, izkazujemo jim najvišjo mero športnega spoštovanja, seveda pa je nemogoče, da ne bi prihajalo do dnevnih težav. Navsezadnje smo tukaj zato, da jih rešujemo.

Dva dneva pred koncem EP ste zatrdili, da ste podaljšali sodelovanje s selektorjem Vukovićem še za dve leti, on pa je tri dni pozneje poudaril, da o tem še razmišlja. Kako je lahko o tako preprosti zadevi prišlo do dveh različnih interpretacij?

Ves čas smo bili v pogovoru z njim. Sprejel je, da bo ostal z nami, imela sva džentelmenski in načelno sprejet dogovor. Smo mu pa dali 30 dni časa, da predstavi svoja razmišljanja in program za naprej ter opravi razgovore z igralci in trenerskim štabom. Naložil nam je kup obveznosti, kaj je treba narediti za naprej, mi pa smo njemu pojasnili naše želje. Če je že prišlo do malih nevšečnosti, je zato, ker smo majhna zveza in nimamo človeka, ki bi delal profesionalno. Ne moremo se primerjati z drugimi kolektivnimi športi, ki imajo petnajstkrat več proračunskih sredstev in kadra kot mi.

Predsednik ACH Volleyja Rasto Oderlap poudarja, da imajo v klubu igralce na voljo šest mesecev letno, preostalih šest mesecev so »v lasti« reprezentance, kar po njegovem ni zdravo razmerje. Se strinjate z njim?

Se, toda vedeti je treba, da je povsod tako. Mi smo letos pravzaprav prvič doslej pripravili tako močan program, medtem ko druge velike reprezentance to počno konstantno. Zagotovo pa je to slabo za mlade igralce, saj je moten proces treninga, zaradi tega pa posledično tudi prihaja do poškodb. Nobeden od naju z Rastom tega ne more spremeniti, to je v rokah drugih, mi pa moramo biti pridni in tiho delati dalje. Če se želimo iz ozadja prebiti naprej, je to edini način. Sem pa izjemno zadovoljen s tem, da z ACH Volleyjem izvrstno sodelujemo in iščemo skupne rešitve. V zdajšnjem položaju sami vidite, kaj nam pomeni en igralec.

Rekli ste že, da bi radi prišli v svetovno ligo, na SP in OI, a smo letos tudi dokazali, da to ni nerealno. Kateri od treh ciljev se vam zdi trenutno najbližji?

Najprej moramo sezono, dve zagotoviti fantom primerljive razmere v primerjavi z velikimi izbranimi vrstami, da se ne bo več dogajalo, da bodo tri do šest tekem letno odigrali na vrhunski ravni bodisi v klubskem ali reprezentančnem dresu, ostalih 60 pa na povprečni ravni. Sicer ne moremo pričakovati, da se bomo uvrščali na velika tekmovanja, na katerih nasproti stojijo odbojkarji, ki odigrajo dva vrhunska dvoboja tedensko. Želimo zagotoviti raven, da ne bomo konkurenčni velikim nasprotnikom le na eni ali dveh tekmah, temveč konstantno v daljši periodi.

V svetovno ligo se da priti samo prek evropske lige. Ali to pomeni, da boste kandidirali za prireditelja zaključnega turnirja četverice v EL?

Zelo velika verjetnost je, da bomo, a nas do tedaj še čaka zelo težko organizacijsko in tudi finančno obdobje. Tekmovanje v EL sicer na sezono nanese okrog 200.000 €, izvedba zaključnega turnirja še dodatnih 40 do 50 tisočakov. Dejstvo pa je, da je celoten proračun Odbojkarske zveze Slovenije 600.000 €.

Kako realna pa je svetovna liga z logističnega in finančnega vidika? Potencialni tekmeci so Brazilija, Kuba, Kenija, kar ne bi bil mačji kašelj niti za igralce, ki že po EL tarnajo nad poškodbami in utrujenostjo.

Popolnoma se strinjam. Že letos smo dobili odgovor, kje smo, kaj nas čaka, kakšen je položaj in vedenje fantov. Pri tolikšnem številu igralcev je povsem normalno, da so vsi maksimalno obremenjeni in se bojijo poškodb. Eden od razlogov, zakaj Radovič ne bo več oblekel dresa izbrane vrste, je tudi v tem, da se je zadnja štiri leta, ko je prišel v reprezentanco, vselej poškodoval in ogrozil tudi nadaljnje nastopanje na klubski sceni. Dejstvo pa je, da večina fantov na klubski ravni niti ne dosega maksimalnih naporov. Kar težko si predstavljam, kaj bi bilo, če bi jih. Vsekakor pa si želim, da poškodovani reprezentanti čim prej okrevajo.

Dotakniva se še olimpijskih kvalifikacij v Osijeku. Je glede na to, da je preboj na OI v Londonu skorajda nedosegljiv, v tej akciji rezultatski vidik sploh v ospredju?

Če bi bili popolni, bi bil realno dosegljiv preboj v naslednji krog kvalifikacij maja prihodnje leto. Moje osnovno prepričanje je, da lahko znotraj obdobja treh, štirih let, torej enega ciklusa, pričakujemo odmevne rezultate. A treba bo še ogromno dela in ne bi bilo pošteno že jutri pričakovati denimo kolajne z EP. Vsi stremimo k temu, a ko vidiš vrhunske ekipe in njihovo organiziranost, ti je hitro jasno, da smo še korak ali dva do tja. Pozitivno je, da so fantje maksimalno zbrani in motivirani, malenkosti pa sproti rešujemo. Fantom moramo dati čas, ne izključujem pa kakega odmevnega dosežka že v tem ali prihodnjem letu. Zveza je naredila ogromen korak naprej in preskočila mnogo stopnic, kar bo zagotovo za seboj povleklo tudi posledice, a mi moramo vztrajati in začrtano nadaljevati.

Glede na to, da turnir olimpijskih kvalifikacij gosti najnižje rangirana udeleženka Hrvaška, sklepam, da se uspešnejše države – tudi Slovenija – za izvedbo tega turnirja niste prijavile?

Ne, mi se nismo. Morate vedeti, da izvedba takšnega turnirja stane od 150.000 do 200.000 $. Od tu naprej se jaz težko karkoli pogovarjam. Organizacija enega takega turnirja bi za Odbojkarsko zvezo Slovenije v tem trenutku pomenila bankrot.

Z Gregorjem Humerco ste v OZS vnesli svež veter in dodaten zagon. Če bi morali izbrati dosežek, na katerega ste v dosedanjem mandatu najbolj ponosni, katerega bi izpostavili?

Zagotovo to, da smo še vedno tu in uspešno izpolnjujemo začrtan program. Februarja prihodnje leto bo volilna skupščina in če bo zraven prišel nekdo z večjimi ambicijami, ne vidim nobene težave. Mi smo naredili korak naprej, bolj smo opazni in prisotni v medijih, pa tudi na svetovnem odbojkarskem zemljevidu, vse večkrat nas kontaktirajo tudi velike zveze.