Tiskane izdaje
London – Primož Kobe je olimpijsko zgodbo začel pisati pred dvema letoma, zadnje besede londonskemu poglavju pa bo dodal danes opoldne, ko se bo s štartnega prostora za maratonce pognal na ulice britanske prestolnice. Ob olimpijskem krstu bi rad presegel svojega učitelja Romana Kejžarja.
Kako doživeto si je Kobe položil na srce igre pod petimi krogi, kaže zavzetost, da bi skusil slovesnost ob odprtju iger. Zaradi poznega nastopa je bil predviden za poznejši odhod v London, zato si je letalsko vozovnico za začetek iger kupil sam in si s pomočjo slovenskega olimpijskega komiteja uredil bivanje v olimpijski vasi. »Dosanjal sem sanje vsakega športnika, občutkov ob odprtju iger skoraj ne morem opisati. Doživeti tak spektakel v živo in sodelovati v mimohodu je bilo nepozabno in ta dan si bom zapomnil vse življenje. Že v podhodu štadiona sem začutil hrumečo množico, ko je uradni povezovalec programa napovedal Slovenijo, pa sta me preplavila neizmerna sreča in ponos. Oči so se mi zasolzile in koža se mi je naježila,« je nepozabni večer opisal Kobe.
Navdušila ga je tudi olimpijska vas s športnimi asi z vseh koncev sveta, pa spoštovanje, ki so ga športnikom izkazovali na vsakem koraku. »Vsak pretečen kilometer na treningu je vreden naporov. Ko prideš na tekmo, pozabiš vse tegobe,« ne obžaluje trdega dela, ki ga je vložil, da je dobil olimpijsko vozovnico. Prve vtise v športu najbolj prestižnega tekmovanja je Kobe torej zložil s spoznavanjem olimpijskega utripa, drugi del ga čaka na progi. Tako čustveno verjetno doživlja olimpijsko udeležbo tudi zaradi poznega in naključnega začetka tekmovalne poti. Kot rekreativec je pretekel berlinski maraton (2;29:23), navdušenje pa ga je spontano zaneslo do obljube, da bo izpolnil normo za London. Njegovi osebni načrti so sovpadli s potezo atletske zveze, da bo dodatno podprla dolgoprogaše. Trenersko vlogo je zaupala Kejžarju, slovenskemu rekorderju v maratonu, ki je takrat končal tekmovalno pot. Kobe se je priključil skupini, pridno treniral in se hitro učil.
Na EP v Barceloni 2010 je zasedel 35. mesto, v projektu olimpijske igre pa je z Antonom Kosmačem in Mitjem Kosoveljem izpolnil normo B. V Londonu je bilo prostora le za enega, zato je bil samoumeven cilj še norma A. Odkljukal jo je aprila v Linzu.Toda priprave na težko pričakovani nastop so 31-letnemu članu novomeške Krke prekrižale poškodbe. Lani ga je pestil kolk in v vodo so mu padli načrti za SP v Daeguju, letos poškodba mišice premikalke. Za vadbenim programom je zaostajal za tri tedne. Toda ni popustil, v glavi se je pripravil, da bo čas, ki mu je bil na voljo, izkoristil za garanje. Prisilni počitek si je krajšal s kolesom in na sposojenem jeklenem konjičku Janija Brajkoviča prevozil nekaj tisoč kilometrov. Ko so mu dovolili tekaški trening, je spet pljunil v dlani. »Po tihem upam, da se bo moje telo spomnilo starih treningov in hitro ujelo nekdanji ritem,« si je vlival voljo do dela. Pripravil se je, kolikor se je mogel, kako uspešen je bil pri premagovanju ovir, pa bo pokazala tekma. A če je že izgubil nekaj moči, je ohranil optimizem. Še vedno namreč upa, da bo izboljšal najboljšo slovensko olimpijsko uvrstitev – 54. mesto in čas 2;24:34 svojega učitelja Romana Kejžarja.
