Tiskane izdaje
Če boste sledili kažipotom za Črno na Koroškem, boste tik pred ciljem ugotovili, da je Črna izginila, na njenem mestu pa krajevne table označujejo kraj Zlata² na Koroškem. Tokrat je bila Zlata² nabito polna. Dva tisoč domačinov in navijačev iz vse Slovenije je nestrpno čakalo, da jim Tina Maze od blizu pokaže, kako se svetita njeni zlati medalji iz Sočija. Občudovanje plemenitih trofej ob koncu zime je v Črni postalo že tradicija. Pred štirimi leti so na istem kraju slavili dve srebrni olimpijski, lani veliki kristalni globus.
Čeprav so si komaj opomogli od živce parajočih olimpijskih tekem, Črnjanov zlato ni presenetilo. »Mi smo zmag navajeni,« je povedal Milan Savelli, član kluba navijačev Tine Maze. Šampionka se je z domače Pristave pripeljala s konjsko vprego, ozaljšana s širokim nasmehom in dvema olimpijskima zlatima medaljama. Zaigrala je Kalinka in Tina je povedala, da jo je že malo vadila, saj jo je oče tik pred odhodom na sprejem doma igral na harmoniko. Za svoje slavje si je zaželela, da igrajo domači, koroški glasbeniki. »Klemen (bratranec) je hotel pripeljati ne vem kakšne skupine, a sem hotela, da vse ostane na prisrčni, domači ravni Črne,« je dejala.
Vsa Črna je nato skupaj s Tino, ki posnetka še ni videla, ponovno podoživela zmagovito smukaško vožnjo iz Sočija. Kalinko je zamenjala Zdravljica, ki jo je Tina ponosno odpela na odru.
Na zmagovalni stopnički na olimpijadi menda sploh ni težko prepevati, »ker nimaš mikrofona in te nihče ne sliši«, najbolj presunljiv trenutek pa je zanjo prišel, ko je med podelitvijo v prvi vrsti za ograjo zagledala svoja starša.
Večkrat je poudarila, da ji Črna veliko pomeni. »Tu se vedno počutim najbolj sproščeno in domače. Nihče tako dobro ne ve, kakšna pot je za tabo, kot to vedo domačini, ki so te spremljali od malega.« Kljub temu priznava, da kljub očetu in mami in »župci, ki je vsak dan na mizi« doma zdrži le kratek čas, nato pa jo že vleče naprej, pogledat »še čez hrib«.
Podpora domačega kraja jo vedno znova navduši in gane. »Fantastično je bilo videti, kako so se mali drli v šolah in navijali, učiteljice so jim dovolile gledati tekme. Tudi sama sem pred leti počela isto, ko smo iz klopi spremljali Mitjo Kunca in Katjušo Pušnik [oba Črnjana]. Bila sem na njunih sprejemih in si želela, da bi tudi sama kdaj dobivala medalje. Mogoče bo kdo od vas, ki ste danes tukaj, čez deset let doživel isto,« je dejala otrokom, ki so jo pozdravili s plakati in risbicami.
Tini je prišel čestitat tudi Jure Franko in ji okrog vratu obesil svojo srebrno olimpijsko medaljo z OI v Sarajevu izpred tridesetih let, »da se malo navleče zlata«, je pojasnil. Ko jo je prismučal, je bila Tina še v plenicah.
Tudi predsednik republike Borut Pahor je v Črno poslal navdušene pozdrave in zapisal, da je imel čast objeti zlato Tino že v Sočiju, kar mu bo za vedno ostalo v nepozabnem spominu.
»Nič hudega ni, če vas ob tem preveva kanček zavisti,« je njegovo sporočilo prebrala županja Romana Lesjak, »teh nekaj problemov imamo tudi mi v Ljubljani, saj je prav mogoče, da ima Črna na Koroškem v posesti več zlata kot centralne državne rezerve.«
Slavje v Črni se je končalo z ognjemetom, nato pa je Tina Maze že odhitela naprej, tudi sama upa, da novim zmagam naproti: »Olimpijske igre so mi dale krila in tudi na zaključku svetovnega pokala bom poskušala leteti čim bolj hitro.«
Tisoč domačinov pozdravilo olimpijskega junaka
»Vse poti vodijo na Trg svobode« - bi lahko parafrazirali znano reklo. Tržičani so namreč takrat hiteli v središče mesta pozdraviti svojega junaka, deskarja Žana Koširja, ki se je po osvojenih dveh medaljah iz olimpijskega Sočija domov vrnil v velikem slogu.
Koširjev uspeh je zadnje dni tako močno razgibal tržiški utrip, da se je na osrednjem mestnem trgu zbralo okoli tisoč navdušenih navijačev: prvih vrstah Žanovi domači, prijatelji, člani navijaške skupine Zakon, sponzorji, podporniki, manjkala nista niti domači župan Borut Sajovic niti domači pihalni orkester, znano skladbo Mi smo pa Tržičani pa so s pomočjo pevke Maruše Ficko nekoliko prepesnili in jo, seveda, posvetili svojemu olimpijskemu junaku. O velikem uspehu sokrajana so v kratkem filmu, ki so ga zavrteli na prireditvi, razmišljali tudi šolarji osnovne šole Bistrica.
Žan Košir je sokrajanom povedal, da po osvojenih kar dveh olimpijskih medaljah čuti precejšnje olajšanje, saj si je zelo želel uspeha. »Za uspeh je treba biti pošten in delaven,« je dejal in s tem razkril svoj recept, ki mu je pomagal najti pravo pot do olimpijskih odličij.
Ob tem je dodal, da je sistem tekmovanja za deskarje na izpadanje zelo zahteven in da mu je bilo na olimpijskih igrah zaradi izkušenj, ki si jih je nabral dotlej, lažje tekmovati.
Šport se bo gotovo populariziral, je ugotavljal Tržičan Pavel Jazbec, eden od Žanovih navijačev, in sklepal, da je treba tudi zaradi takšnih uspehov več javnega denarja nameniti za športno infrastrukturo in športno dejavnost.
»Super bi bilo, če bi Koširjev uspeh spodbudil in dal nov zagon razvoju zimskih športov v Tržiču,«, je še dejal in dodal, da sta tudi Žanova starša tako dobila lepo zahvalo, da sta kljub zahtevnim razmeram sinu stala ob strani.
Predsednik športne zveze Tržič Boris Tomazin je ob predaji simboličnega priznanja Žanu dejal, da so Tržičani več kot 50 let vztrajno pošiljali svoje športnike (nekdanjega smučarja Bojana Križaja sicer ni omenil) na olimpijska tekmovanja, a se je šele njemu nasmehnila sreča in mu okoli vratu obesila kar dve kolajni.
Na odru so se ob Žanu zvrstili njegovi sodelavci, ki so mu pomagali na poti do uspeha s strokovno, zdravstveno, tehnično in drugo pomočjo, v imenu ekipe pa je nekdanji deskar Luka Grilc dejal, da je Žan ves čas trdno stal na tleh, obenem pa je imel tudi velik motiv.
»V Tržiču vsi vedo, kaj je zakon,« je publiko nagovarjal voditelj na prireditvi. Kdor ni vedel, kaj je v Tržiču zakon, so mu hitro in glasno sporočili. Na voditeljev poziv »Žan Košir« so se navijači glasno odzvali »... je zakon«.
Ja, Košir je v Tržiču zakon, pri tem pa mu ob strani najbolj stojijo predvsem domači in najzvestejši navijači, člani njegove navijaške skupine Zakon. In, da, Žan Košir je v Tržiču res nekaj posebnega - tako posebnega, da je sinoči Tržičanom pijačo plačal kar sam župan.
